IGRA USTVARJALNOSTI

Prevedeno v arhitekturni kontekst: te dialoge lahko beremo tudi kot vezi med starim in novim, med tradicijo in eksperimentom, vrednotenjem in raziskovanjem, varovanjem in iznajdbo. Dajanje prednosti le enemu od obeh polov delovanja ne more vzpostaviti zdravih, uravnoteženih strokovnih in človeških temeljev oz. pogojev za zrel, ustvarjalen vzgojno-izobraževalni proces in tudi ne za kasnejše celovito, polno in uspešno udejstvovanje v praksi. Preletimo na hitro še nekaj tem, ki nam pomagajo uvideti, v kakšen svet dandanes pošiljamo mlade diplomante.



1. Naš planet se nevarno nagiba iz ravnovesja


Edini resni skupni imenovalec vseh globalnih kriz, ki se neposredno dotika prostora, je globalna ekološka kriza, ki je zaskrbljujoča. Sega od Arktike do Antarktike (segrevanje planeta), od Katrine do Fukušime, od evropskih megapoplav do afriških hipersuš, od norih zažiganj gozdov v Amazoniji do »fucking frackinga« na Aljaski, od rušilnih sirijsko/iraško/afganistanskih vojn do rapidnih kitajskih megaurbanizacij ... Krizo je nedvomno povzročil sam človek s svojim nenasitnim pohlepom, s svojim imperativom o nujni, nenehni ekonomski rasti. Vsakdo, še posebej pa študent arhitekture, se mora zavedati dolgoročne kavzalnosti človekovih posegov v prostor.



2. Kako se spopasti z nenasitno hiperurbanizacijo planeta?


Akutni problem sodobnega sveta, ki se bolj neposredno dotika naše stroke, je prenapihnjena, rapidna, globalna (sub)urbanizacija, ki pljuska preko vseh celin. Ne le da briše razlike med različnimi naravnimi in kulturnimi konteksti, temveč uničuje tisto dobrino, v kateri se odvijajo vse človekove dejavnosti, torej prostor. Ob tem je zaskrbljujoče tudi to, da je kakovost teh novodobnih urbanih eksplozij, ki jih povzroča predvsem gon po dobičku, večinoma zelo nizka. Alternativo lahko predstavlja le sonaraven, vzdržen, trajnostni prostorski razvoj: paradigma zajezitve patološke, razpršene urbanizacije s kakovostno, notranjo rastjo in nadgradnjo mest. Takšni so procesi reurbanizacije, regeneracije in revitalizacije naselbinske dediščine sveta. Zato je v študijskem procesu treba odpirati široke poglede, vzgajati odprto komunikacijo, gojiti celosten pristop. Učiti, kako posegati v prostor na (bolj) usklajen način, da ne bomo pokurili vseh planetarnih »resursov«. Parcialna ali partikularna znanja so lahko le dopolnitev, ki napaja celoto, kot so posamezni predmeti lahko predvsem dobra podpora celovitemu in povezanemu seminarskemu oz. študijskemu delu.



3. Ali arhitektura in urbanizem sploh še lahko pomagata reševati probleme sveta?


Kaj nam sploh še pomenijo »luštna hiška«, »odštekan muzej« ali le še eno novo »generično naselje« na planetarni ladji, za katero se zdi, da se potaplja? Ali so vse sile in ves čas, ki jih usmerjamo v izolirane delčke celote, sploh še vredni vseh velikih naporov? Kje je pravo razmerje med »vedeti skoraj vse o skoraj nič ali vedeti skoraj nič o skoraj vsem«? Mar naj še naprej vodimo izobraževalne napore predvsem v smeri bega od resničnih problemov; v bolj ali manj izpraznjene formalizme, ki ne le, da ne zmorejo, temveč tudi nočejo sodelovati pri reševanju kompleksne problematike sveta? Verjamem, da je mogoče povezati oboje: se kot majhen »demiurg« ustvarjalno lotiti strokovne naloge ob kritični zavesti, da nad nami visi Damoklejev meč usihanja sveta! A za tak odnos študentje/-tke nujno potrebujejo povabilo v ozaveščen, kritičen, celosten, interdisciplinaren, participativen in timski pristop, ki odpira ustvarjalnost in hkrati podpira posameznikovo samozavest. Začeti je treba že zgodaj v izobraževalnem procesu, fakulteta pa lahko na zdravi splošni osnovi ponudi vrhunsko strokovno in intelektualno dopolnitev oz. nadgradnjo.



4. Pojava urejanja prostora in kakovostne arhitekture sta v Sloveniji povsem neprepoznana


Pri nas se družba – od političnih odločevalcev do različnih javnosti – sploh ne zaveda velikega pomena arhitekture in urejanja prostora za kakovost bivanja, psihično in fizično zdravje državljanov, socialno kohezivnost ali alienacijo skupnosti, stimulacijo ali destimulacijo človekove ustvarjalnosti … Težka, skoraj polstoletna dediščina kolektivne sistemske pozabe, samo- in črnograditeljstva, cepljena z brezbrižno permisivnostjo in deregulacijo tranzicije, so pogojili topo, »atopično« mentaliteto, ki ni občutljiva za vprašanja lepega, javnega, ustvarjalnega prostora, v katerem živi. In vendar naj bi bili arhitekti, urbanisti, krajinski arhitekti in prostorski načrtovalci predvsem kreativni varuhi in snovalci prostora, njegova občutljiva vest in zavest hkrati. Arhitekt bi zato moral biti tudi pri nas reguliran poklic, ki deluje v imenu in v zaščito javnega dobra, kot je običajno povsod drugod po razviti Evropi (razen še v Bolgariji in Albaniji ... hm).

Resnični prostor je navsezadnje edina prava posoda za bivanje, ki jo na tem planetu premoremo (njegova virtualna različica je lahko le boljši ali slabši medij ali surogat): je univerzalna dobrina, s katero mora družba skrajno skrbno, racionalno, seveda pa tudi ustvarjalno ravnati! Zavedati bi se morali, kaj družbi prinesejo kakovostni urbanizem, prostorsko načrtovanje ali arhitektura, zakaj jih v razvitih državah cenijo kot dolgoročni »nacionalni interes« v razponu od ekonomije in energije do ekologije. Med varovanjem in (so)oblikovanjem prostora je namreč še cela paleta ustvarjalnih možnosti, s pomočjo katerih družba lahko poskrbi za boljše ali slabše pogoje za zdravo, odprto, ustvarjalno življenje!



5. Kako poučevati arhitekturo v teh burnih časih?


»There is hope in honest error. None in the icy perfections

of the mere stylist.« (Charles Rennie Mackintosh, Glasgow, 1901)


Časi tranzicijske konjunkture, ki so podpirali prenapihnjene projekte, ki niso bili v skladu z realnimi zmožnostmi družbe, so mimo; zato je nujno stimulirati inovativnost v stroki, a ne toliko v smislu potratnih formalističnih eksperimentov, temveč celostnih, ekoloških, socialnih, energetskih in drugih raziskav. V arhitekturnih šolah je treba ponovno poučevati širše, celovito, integralno branje prostora in se nanj vedno znova navezovati; to je temeljna razsežnost kakovostne, vzdržne, kontekstualne, regionalne arhitekture. Jasno je, da se mesta ne smejo več v nedogled širiti v naravni prostor, temveč morajo primarno nadgrajevati svojo »notranjo rast«: zato bodo vse več dela v bližnji bodočnosti predstavljale prenove obstoječega fonda: reurbanizacije, revitalizacije, regeneracije in reciklaže ... Tudi pri nas bi bilo treba več pozornosti posvetiti tem temam.



Študente v končni fazi pripravljamo na samostojno delovanje v stroki: zato je njihovo razumevanje in občutljivost bolj smiselno odpirati v smeri ustvarjalnih branj, procesov, principov, kot pa k izdelavi popolnega končnega produkta (poučevanje arhitekture še vedno servilno sledi povpraševanju globaliziranega, generičnega trga, ki je osredotočen zgolj na objekt ali večkrat še ožje, na oblikovanje fasadne opne objekta ...). Zrel končni izdelek se vzporedno s posameznikovo osebnostno rastjo po navadi izoblikuje šele s strokovnim dozorevanjem kasneje v praksi. Zato mlade ljudi in strokovnjake vzgajamo tudi v smislu osebnostne zrelosti in pokončnosti, ne le v akademsko-strokovnem smislu. V nepredvidljivih in ustvarjalno burnih kriznih časih je posameznikova avtonomnost ena najboljših popotnic za kreativno preživetje, saj se bodo službe vse manj ponujale ali prinašale »na pladnju«, poklic pa si bo v kombinaciji sledenja »notranjemu klicu« in odzivanja na družbeno situacijo mladi strokovnjak vedno bolj sooblikoval kar sam!



6. Nujnost odpiranja in povezovanja arhitekture


Če hočejo biti prostorske stroke, še posebej arhitektura, v družbi ponovno prepoznane kot relevantne ali celo nepogrešljive, moramo po eni strani poglabljati znanja in raziskovanja znotraj lastnega ustvarjalnega polja, po drugi pa se odpirati v sodelovanja z drugimi, predvsem sorodnimi strokami. Zato mora študij omogočiti in vzpodbujati širjenje in poglabljanje vedenja tako v sodelovanju s tehničnimi disciplinami in znanostjo (od raziskav v gradbeništvu do eksperimentov v vrhunski fiziki) kot tudi z umetnostnimi disciplinami in humanističnimi vedami. Med bližnjimi, a spregledanimi, so za nas še posebej pomembne arhitekturna teorija, arhitekturna in umetnostna zgodovina, etnologija in antropologija, filozofija in psihologija, sociologija in etika in druge. V sodobnem svetu se vse omenjene stroke, ki hočejo ustvariti presežke, povezujejo in dopolnjujejo, a vsaka ima svoje težišče in deluje primarno znotraj tega. Arhitektura pa že vsaj od Vitruvija naprej po svoji generalistični naravi povezuje in preči vsa omenjena polja. Seveda pa arhitektura v strokovnem in tudi človeškem smislu ne sme postati le servis politiki, spornemu kapitalu ali drugim partikularnim interesom, kar se pri nas vse preveč rado dogaja ...



Čas krize je torej optimalni čas, da se preverijo izhodišča in poslanstvo stroke, da se vzpostavi zavest o nujnosti poglobljenega znanja v arhitekturi in modrosti o njej sami. In čeprav primarno poslanstvo arhitekture ni v izdelovanju izoliranih, zgolj »lepih« objektov, temveč v celovitem, odgovornem in ustvarjalnem delovanju v polju arhitekturne kulture, se del njenega smisla zrcali prav skozi njih: podobno kot se vsaka dobra, iskrena misel zapiše nekam v duhovno prostorčasje človeštva, tudi vsako zrelo arhitekturno dejanje, ki na Zemljo prinese vsaj za drobec več lepega in resničnega – pa naj gre za še tako majhno hiško – predstavlja kamenček v ogromnem mozaiku, ki ga gradimo za boljši jutri tega planeta.