IGRA USTVARJALNOSTI

Nič ni drugače, pa vseeno vse. Objekti so prav tako barviti, nedokončani, razmetani v prostoru, parcele neurejene … vse je skupek individualnosti, kompozicije brez kompozicije (vse dokler ne bo ta nova kompozicija drugačen red v neredu), z obenem ravnimi, poševnimi, dvokapnimi strehami, z dodanimi materiali od vsepovsod. Lahko bi rekli, da postajamo vse bolj globalni, saj ni več lokalne identitete. Vendar pa, ko v prostor vstopimo, se srečujemo s povsem različnim kulturološkim kontekstom. Ta na nas prenaša občutenja varnosti, spoštovanja, prijaznosti, sproščenosti, ugodja in tudi vse nasprotujoče občutke (zaznavni, izkustveni in doživljajski prostor). Pod vtisom različnih lokacij ugotavljam, da niso objekti, poselitev, okolica tisti, ki ustvarjajo te občutke, temveč ljudje, kultura, tradicija. V nadaljevanju dodajam štiri slike, ki so nastale na potepanju, raziskovanju in pedagoškem delu na različnih lokacijah v letu 2018: Nemčija, Kosovo, Libanon in Japonska.

Vsak raziskovalec bi z natančnostjo dela podal točne podatke, kje se katera slika nahaja in kakšen je njen pomen. Jaz pa prepuščam vam, bralcem, da si ustvarite mnenje o teh štirih vtisih. Vsak od teh »trenutkov, zajetih na mobitel« ima nepozabno doživetje življenja v sebi. Pa ne zaradi lepote ambienta, temveč zaradi doživetja, trenutka, prepletenega s počutjem in občutjem. Raziskovalno bi vsak trenutek razčlenili z datumom, uro, vremenskimi pogoji, lokacijo, okoljskimi parametri, kot so veter, sonce, dež; in tudi počutjem človeka v prostoru: glavobol, neprespanost, zainteresiranost za okolico, želja po hoji, pasivnost dojemanja ter grajenega prostora v odnosu do naravnega ... Prav takšni so letošnji prispevki. Navidezno z vseh vetrov. A vsak v sebi skriva ne samo raziskave, temveč doživetje spoznanja in spoznavanja z revijo ter potovanje v pisanju znanstvenega prispevka. Uživajte v branju nepozabnih zgodb, ki smo jih raziskovalci ustvarjali in zapisali – v letu 2018.