Igra ustvarjalnosti


teorija in praksa urejanja prostora | številka 5 | leto 2017 | ISSN 2350-3637

Uvodnik

Alenka Fikfak1, Alma Zavodnik Lamovšek2: "Nova" številka

1 Glavna urednica / UL FA, 2 Glavna urednica / UL FGG
Uvodni nagovori k novim številkam revij ‒ znanstvenih, strokovnih ali poljudnih ‒ se običajno začnejo: »Pred nami je nova številka revije …«. Tudi revija Igra ustvarjalnosti kot »nova številka« ponuja nekaj zanimivosti, še vedno pa sledi nagovoru »ustvarjalnosti in inovacij« kot modelu raziskovanja na vseh poljih prostorskega delovanja. Številka z letnico 2017, 5. številka, se ne osredotoča na posebno tematiko, čeprav je bila sprva zastavljena kot številka z usmeritvijo v prispevke, namenjene raziskovanju »naravnega in grajenega okolja – vloge ekoloških kazalnikov«. Pri pripravi te številke smo se znova srečali s problemom objavljanja, ki je danes obremenjeno ‒ prej kot z željo po odkrivanju novosti in raziskovanju, ki spodbuja miselno ali ročno kreativnost ‒, z nabiranjem točk, objav in meril za doseganje numerično in znanstveno preverljivih ciljev točkovanj, ki so osnova skoraj vsakega raziskovalnega okolja. Igra ustvarjalnosti želi slediti odkrivanju inovacij, ki se zgodijo v prepletu dela med akademskim in pedagoškim znanjem. Zato je tudi številka pred nami raznolika, pestra in pokriva široko polje prostorskega raziskovanja.

Številki namenjamo dva posebna uvodnika, ki pojasnjujeta kreativnost s teh dveh vidikov razvoja, torej v teoriji in praksi. Luka Skansi opisuje igrivost kot srečanje zunanjega motiva in njen vpliv na domišljijo arhitektov. Kot sam pravi, so »podoba, slika ali izkustveni prostor, urbani kompleks« pogojevali življenje arhitekta, kot »srečanje«, ki je vzgib prelomnice v kulturi osebnosti. Urednici imava takšno izkušnjo še iz časov študentskih let. »Delavnica Žetale« je namreč vplivala na vse najino kasnejše snovanje in ustvarjanje. Enotedenski odmik od fakultete je v študijskem obdobju pomenil poseben odnos do raziskovanja prostorskih značilnosti. V spominu nama je predvsem ostalo delo na maketi tik pred zaključno predstavitvijo. Naselje Žetale, v 90. letih odmaknjeno od vseh trgovskih centrov in večjih središč, brez fotokopirnic, sodobnih 3D tiskalnikov, kapa plošč, barvnih paspartujev, barv, sprejev in podobnega, samo domišljija, lokalni material in roke. Domišljija je sledila ideji, kako predstaviti model hiše po načelih prepletanja tradicionalnih elementov v sodobno kompozicijo. Lokalni materiali so se razvili ob ideji izdelave makete. Roke vseh udeležencev pa so bile edini »3D tiskalnik« v dani situaciji. Maketa, ki je nastala kot tradicionalni model participacije javnosti, z vsemi vključenimi ekološkimi kriteriji. Kako? Hrib smo ustvarili z drvmi, ki so lokalni material, teren pa je nastal s pomočjo pridnih kuharic OŠ Žetale, iz testa za kruh. Lahko bi našteli še več drugih »ekoloških meril«, ki smo jih nezavedno vpletli. A pomembno je, da smo sledili igri in motivu ustvarjanja nečesa skupnega, za ljudi in z ljudmi, ki so verjeli v našo domišljijo. Ta delavnica je najin osebni nagovor usmerila v vključevanje »igrivosti in ustvarjalnosti« v vsakdanje pedagoško delo.

Maketa je nastala kot tradicionalni model participacije javnosti z vsemi vključenimi ekološkimi kriteriji.
Hrib smo ustvarili z drvmi, ki so lokalni material; teren pa je nastal s pomočjo pridnih kuharic OŠ Žetale, ki so zamesile testo za kruh.


Drugi uvodnik pa to misel nadaljuje v sodobno izvedbo – japonski paviljon, ki ga predstavljata Tadej Glažar in Vid de Gleria. Tovrstnega dela ne moremo nadomestiti z obsežno literaturo, le praksa nam pojasni razumevanje in prikaže svet domišljije v novi luči. Čudovit izdelek, ki bo nedvomno pustil za vsa naslednja leta vsem, ki so sodelovali pri razvoju modela, neponovljivo zgodbo znanja in izkušnje poetike prostora. To so prelomnice, ki se z združenimi močmi razvijejo v neponovljivo zgodbo in spodbudijo željo po še naslednji, novi izkušnji. V duhu igre ustvarjalnosti. In v duhu raziskovanja ekologije naravnega in grajenega okolja.

Uvodnikoma sledijo prispevki različnih avtorjev, ki v svoji zgodbi raziskovanja prav tako odkrivajo drobce osebnosti, znanja in novega pogleda na prostorske razsežnosti. Sledijo predstavitve delavnic in raziskovalnih projektov.

Želiva vam prijetno branje in raziskovanje ekoloških meril v raznolikih prikazih te številke.

Luka Skansi: Opombe o igrivosti

Sveučilište u Rijeci, Filozofski Fakultet
Zelo veliko je fascinantnih primerov iz zgodovine arhitekture, v katerih so obisk neke arhitekture oziroma vizija specifične skice, fotografije ali slike odločilno vplivali na domišljijo arhitektov. Pogosto se je to dogajalo v posebnih trenutkih življenja neke pomembne osebnosti, v študijskem obdobju ali v času prvih profesionalnih korakov arhitekta. Videna podoba, slika ali izkustveni prostor oziroma urbani kompleks so pogojevali, neposredno ali posredno, življenje arhitekta in nadaljnji razvoj arhitektovega okusa, senzibilnosti ali naklonjenosti. Tega »srečanja« ne smemo dojemati le kot enostavne, trenutne, vizualne hevreke, torej kot vzklik navdiha, temveč kot neko vrsto prelomnice, ki se usede v arhitektovi kulturi v nekem že ustaljenem procesu oblikovanja principov in ki se racionalizira šele po določenem času in znotraj določenega zgodovinskega prostora.

Vsak od nas lahko našteje svoja poznanstva in primere, ki jih je srečal v svojih raziskovanjih, in o teh lahko ustvari svoj nauk oziroma interpretacijo tega pojava. Peter Behrens je imel, na primer, na enem svojih prvih potovanj v Italijo možnost obiskati cerkev San Miniato al Monte v Firencah, dragulj toskanske romanske arhitekture. Šele vizija te arhitekture, spoznanje tektonskih odnosov med marmornimi površinami in konstrukcijo, zaporedja različnih notranjih prostorov in parietalne dekoracije, ki vrhunec doseže v čarobni apsidi z okni iz alabastra, v njem – scenografu, umetniku in oblikovalcu – porodi občutljivost do tridimenzionalnega potenciala arhitekture in do njene »fakture«, in sicer tem, ki bodo zaznamovale njegovo kasnejšo poklicno pot. Obenem se lahko neskončnokrat sklicujemo na pomembnost italijanskih potovanj za dozorevanje mladega Le Corbusierja, še posebej na njegova doživetja klasične arhitekture: v tem smislu so izredno zanimive njegove skice in fotografije antične rimske arhitekture (še posebej Pompejev in Hadrijanove vile (Villa Adriana)) in mestne morfologije oziroma členjenja javnih prostorov zgodovinskih mest (npr. Trga svetega Marka v Benetkah). Avantgardni prostori tega švicarskega arhitekta, ki jih je razvijal od sredine 20. let prejšnjega stoletja v svojih vilah, urbanističnih kompleksih in javnih zgradbah, niso nič drugega kot rezultat – seveda v drugih merilih in z drugimi arhitekturnimi izrazi – istih orodij, ki so jih uporabljali antični arhitekti: kompleksnost zaporedij, policentričnost in politematskost prostorov, projektiranje z različnimi plani, uporaba sence oziroma kontrasta med osvetljenimi in osenčenimi površinami.

Če se kronološko približamo današnjim časom, se lahko spomnimo strasti, ki jo je Peter Eisenman v 60. letih razvil do velikega italijanskega modernega arhitekta Giuseppeja Terragnija. Eisenman je imel v svojem popotovanju po Italiji, še kot študent Colina Rowea, priložnost obiskati znamenito Casa del Fascio v Comu, kjer je bral, s svojimi merili in navdihi, kompleksni tridimenzionalni skelet, ki ga je uprizoril Terragni, kot svojevrstno taksonomijo odnosov med arhitekturnimi elementi, površinami in prostori. To branje ga je usmerilo v eksperimentalno projektiranju serije hiš Houses of Cards v 70. letih in realizacije štirih, med katerimi je najbolj vredno omeniti House II v Vermontu.

Šele v zadnjem obdobju univerzitetnega izobraževanja sem imel priložnost na beneškem IUAV-u spoznati Alda van Eycka, Alison Smithson in Petra Smithsona in na sploh raziskovati t. i. Team X. V vsekakor navdihujočem, ampak zelo malo igrivem vzdušju šole, ki je v teh zgodnjih 90. letih še vedno delno narekovala mednarodno arhitekturno teorijo, enostavno ni bilo prostora za inovativne in ustvarjalne projektne metode 60. let. Monumentalnost arhitekturnih potez in urbanističnih tipologij Alda Rossija, doslednost projektiranja na velikem merilu Vittoria Gregottija ali rigoroznost zgodovinskih in teoretičnih poukov, ki sta jo razvijala Manfredo Tafuri in Francesco Dal Co, so s svojo sublimno logičnostjo dominirali prenos znanja študentom o arhitekturi. Vse, kar je bilo rezultat razmišljanja, kar je bilo podprto s teoretično analizo in refleksijo, vse, kar se je naslanjalo na arhitekturne ali literarne izvore, je bilo videno in ocenjeno kot »dobra arhitektura«. Nikoli ni bilo dovolj prostora namenjenega improvizaciji, za osebni okus, za navdih. Odvračala so se Holleinova misel »Alles ist Architektur«, De Carlovi prostorski labirinti, vsaka oblika neoutopije (od Superstudia do Archizooma in Archigrama) in tudi – pod kar se vsekakor lahko še danes podpišemo – sovražila se je vsaka jezična banalizacija arhitekture, v tistih katastrofalnih časih postmodernističnih tendenc, ki ga je sprožil Portoghesijev bienale.

Dolgo časa sem mislil, pod ideološkim vplivom svoje šole, da arhitektura ne sme biti igriva. Potem sem med svojim raziskovalnim romanjem po nizozemski arhitekturi spoznal igrišča Alda van Eycka. Več sto igrišč za otroke, izgrajenih med letom 1947 in poznimi 60. leti, je preplavilo Amsterdam, in tako na enostaven način zapolnilo luknje, ki so nastale po razdejanju nizozemskih pristanišč med drugo svetovno vojno. Daleč od prevzetosti nad kakovostjo posameznih posegov je najbolj zanimiv vidik te urbanistične pobude predstavljala ideja, da je bilo celotno mesto mišljeno kot prostor za igro, kot ena sama obsežna in razvejena mreža, ki povezuje točke, ki so ustvarjene za otroško raziskovanje in odkrivanje.

Čeprav so danes ta igrišča večinoma izginila in pozabljena, se v zgodovinskem in teoretičnem smislu nanje še vedno gleda kot na enega od ključnih, paradigmatskih projektov v urbanističnem planiranju 20. stoletja. Van Eyckova pobuda predstavlja simbolični premik od modernističnih metodologij integralnega načrtovanja, s katerimi so arhitekti prostorsko determinirali praktično vsak segment človekovega življenja – ideal, s katerim sem deloma tudi sam odrastel na beneški šoli. Moje srečanje s črno-belimi fotografijami, ki dokumentirajo to ogromno število med seboj različnih igrišč, je bilo v tem smislu, za oblikovanje moje osebnosti, za moje razumevanje arhitekturnega in urbanističnega projekta, odločilno: otroci nasmejani skačejo po gugalnicah, visijo po igralih, tečejo po igriščih, znotraj goste urbane strukture Amsterdama; z ene strani njihova aktivnost ustvarja urbanost, z druge pa arhitekt ustvari pestrost urbanega prostora brez poseganja v avtorsko arhitekturo. Te fotografije so v meni odprle nove poglede na arhitekturno in urbanistično prakso ali, bolje rečeno, na akcijo, ki temelji na ideji planiranja od spodaj navzgor, ki je dobesedno namenjena ideji odprte funkcije ter igrive in domiselne uporabe urbanih prostorov.

Tudi sam sem odraščal na takih igriščih, ampak tega, do srečanja z Van Eyckom, nisem dojel. Kot otrok nisem vedel, da nima vsak takih privilegijev, kot sem jih imel jaz. Zrastel sem na ulicah Splita III, v ulici Dinka Šimunovića na Trsteniku, eni najbolj izdelanih sosesk gigantskega projekta, ki ga je izdelala projektna skupina Urbanističnega inštituta Socialistične republike Slovenije, pod vodstvom Vladimirja Brace Mušiča, Marjana Bežana in Nives Starc. Govorimo o širitvi modernega Splita, sestavljenega iz polifunkcionalnih sosesk, ki so se razvijale prek mreže pešpoti, ki so povezovale paralelne stanovanjske lamele. Prav v tem raju za pešce smo vsi mi, otroci Splita III, čutili, da je svet naše igrišče, če se znova navežem na Van Eycka (the world was our playground). Uporabljali smo in odkrivali nešteto med seboj različnih odprtih prostorov, ki so nam jih omogočili arhitekti. Vsaka igra je imela svoj prostor in vsak prostor je bil odprt za naše inovacije. S teras betonskih lamel so naše matere lahko vseskozi kontrolirale razigrano skupino otrok, pomirjene zaradi ločenosti naših igrišč od avtomobilskega prometa. Vrtci, šole, ambulante, nakupovalna središča so nam bili dostopni prek pešpoti, ki so se razvijale po smernicah stare rimske centuriacije, katere sledi so bile še v 60. letih na teh zemljiščih prisotne, sledi, ki so jih projektanti spretno izkoristili in prostorsko interpretirali že od natečajnega projekta. Same stanovanjske lamele (od današnje hrvaške populacije ideološko sovražene le zaradi njihovega socialističnega izvora) so bile koncentrat prebivalstva in seveda prijateljev in so prostorsko delimitirale ulice na tak način, da so merila, dimenzije in razvoj peš ulic spominjale na kale dalmatinskih zgodovinskih središč. Počutili smo se varno, poistovetili smo se s tem delom mesta in živeli smo tako, kot je najbolje prikazal film Janeta Kavčiča in Vitana Mala Sreča na vrvici, ne naključno, posnet v prvi realizirani soseski Mušiča, Bežana in Starčeve: tretja Bežigrajska soseska BS3.

V Splitu III, daleč od neposrednega citiranja zgodovinskega izročila, so projektanti uporabljali orodja starih gradbenikov, s popolnoma novimi merili in materiali. Opazovanje italijanskih in jadranskih mest, kot se spominja Mušič, in njihova interpretacija, je bil eden od temeljnih vidikov Ravnikarjevega poučevanja, v pogostih seminarskih ekskurzijah po Italiji in jugoslovanskem primorju, kjer, kot navaja Mušič, »ni šlo le za odnose med zgradbami in odprtimi mestnimi prostori, šlo je tudi za opazovanje vedenja ljudi v mestu in še za nekaj, kar smo hudomušno imenovali espresso urbanizem: množico privlačnih ekstravertiranih »kafičev«, za razliko od naših introvertiranih bifejev«.
V tem smislu je obisk zgodovinske arhitekture ali urbanega kompleksa še enkrat močno vplival na kulturo projektantov, ki so v letih diskusije o krizi modernističnih metodologij planiranja iskali nova orodja in nove prostorske inspiracije. In prav Van Eyck, igrivost, kreativno planiranje so bile ključni navdih slovenskih projektantov.

Toda upam si trditi, da je bolj kot kateri koli obisk arhitekture, urbanega kompleksa ali vizije podobe, prav formacija ‒ proces učenja najbolj intenzivni proces igre, kar jih poznam. Ne samo učiti se od tistih, ki so se naučili, ampak dojeti prav učenje kot igro, v kateri radovednost, potrpljenje in upornost pripeljejo do neznanih in nepričakovanih rezultatov. S tem destabilizira vsako gotovost, ki se je ustvarila v specifičnem zgodovinskem času.
Ta uvod je posvečen spominu na Marjana Bežana, ki nas je zapustil v letu 2017.



Vid de Gleria: Paviljon prijateljstva in minimalna enota za krizne razmere

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Slovenija
Japonski paviljon – paviljon prijateljstva in minimalna enota za krizne razmere v Slovenj Gradcu sta plod sodelovanja ljubljanske Fakultete za arhitekturo, tokijske Univerze Keio, Mestne občine Slovenj Gradec in Srednje šole Slovenj Gradec in Muta. Študentje so pod vodstvom arhitekta in profesorja mag. Tadeja Glažarja in gostujočega profesorja dr. Hirota Kobajašija postavili prvi japonski leseni zgradbi v Sloveniji. Pri izvedbi so sodelovali japonski in slovenski študenti arhitekture ter dijaki Srednje šole Slovenj Gradec in Muta. Paviljon prijateljstva in paviljon kot minimalna enota sta prvi izvedeni japonski arhitekturi v Sloveniji in hkrati donatorski projekt dveh univerz, ki brez tesne podpore in sodelovanja slovenskih podjetij ne bi bil mogoč. Paviljona sta izdelana za študijske namene, prvi paviljon kot učilnica na prostem, razstavni prostor ali kot prostor za druženje dijakov ter za promocijske in turistične namene, drugi paviljon pa kot študijski primer bivališča za krizne razmere.

Paviljon prijateljstva je od temeljev do strehe zasnovan kot razstavljiva lesena konstrukcija in modularna zgradba. Navdih in znanje o gradnji sta povzeta po tradicionalni japonski in slovenski leseni arhitekturi, ki temelji na lesnih zvezah in jo lahko razstavimo in sestavimo na drugem mestu. Gradnja se navezuje na tradicijo, ki jo reinterpretiramo in prilagajamo sodobnemu duhu časa. Za konstrukcijo smo uporabili sodoben in napreden material – tehnološko obdelani les furnirnih plošč, ki je ekološki, cenovno ugoden in enostaven za uporabo. Z uporabo napredne tehnologije CNC in s pomočjo pripravljenih kosovnic so se v delavnici srednje šole izdelali vsi deli paviljona, ki so se na lokaciji kot sestavljanka le še postavili na svoje mesto. Prednost uporabe tehnologije CNC pri gradnji lesenega paviljona je, da je izdelava vseh kosov do milimetra natančna. Če je treba kakšen del zaradi dotrajanosti zamenjati, ga izdelamo le s pritiskom na gumb CNC-stroja in vgradimo v pravo mesto.

Okolica objekta je oblikovana po načelih japonskega vrta. Od glavne ceste nas med bukvami, macesni in brezami vodi prodnata pot, ki nam paviljon odkriva po sekvencah. Na južni strani paviljona smo oblikovali stožčasto prodnato odsevno površino, katere funkcija je odboj sončne svetlobe v notranjost. Severno stran zaznamujeta prodnata reka in jezero – skrbno zloženi dravski prodniki, ki prestrežejo deževnico s strehe in jo vodijo do ponikovalnice. Glavni vhod v paviljon je z juga in vzhoda. Na južni strani vhod zaznamujejo večji kamni, preko katerih vstopamo v paviljon, na vzhodni strani pa dva masivna lesena ploha, ki služita kot stopnici in prostor za odlaganje obutve pred vstopom v notranjost paviljona. Notranjost je oblikovana zelo skromno. Središče zaznamujejo preproga iz kokosovih vlaken ‒ tatami in tri manjše oblazinjene klopi, ki so jih izdelali za ta projekt. Prazna notranjost vabi uporabnika, da se usede in odmakne od vsakdanjega vrveža.

Trenutno smo zaključili prvo fazo projekta – leseno konstrukcijo, tla in streho. Po obodu je še treba vstaviti drsne in vrtljive stene, izdelane iz lesenih okvirjev in navzven obložene s transparentnimi polikarbonatnimi ploščami, ki spominjajo na tradicionalne japonske stene iz riževega papirja. Fasadna opna bo omogočala uporabo paviljona tudi v hladnejših mesecih. V naslednjem šolskem letu bodo dijaki Srednje šole Slovenj Gradec in Muta, programa lesarstvo, paviljon uporabili kot razstavni prostor in ga zapolnili s svojimi lesenimi izdelki.

Projekt paviljona prijateljstva je donatorski projekt s humano noto. Njegov začetek sega v leto 2011, ko je Japonsko stresel potres, obalo pa so zalili popotresni valovi cunamija. Japonska vlada je prosila univerze, naj vsaka na svojem področju priskoči na pomoč. V laboratoriju prof. Hirota Kobajašija z Univerze Keio so se odzvali s projektom Veneer House. Od takrat so po svetu postavili že trinajst podobnih, a vedno različnih projektov, ki se prilagajajo okolju. Zadnjega tudi v Sloveniji.

Poleg izgradnje paviljona prijateljstva je vzporedno potekal tudi projekt raziskovanja in postavitve minimalne bivanjske enote za krizne razmere, razvite posebej za primere naravnih ali humanitarnih (begunci) katastrof. Ta manjša enota predstavlja bistvo delovanja laboratorija prof. Kobajašija, katerega temeljna skrb je vedno bila humanitarna pomoč najranljivejšim skupinam.

S pomočjo začasnih minimalnih bivalnih enot prebivalcem prizadetih območij pomagajo v hujših ujmah, kot so plazovi, potresi in poplave. Enota omogoča hitro postavitev, ki je namenjena začasnemu bivanju v varni bližini doma. Na ta način se vez z domačim okoljem in socialne vezi med ljudmi ne prekinejo. V zadnjih dneh enomesečne delavnice smo s pomočjo tehnologije CNC izdelali tri enote, ki se med seboj lahko združujejo ali postavijo kot samostojne enote. Vsaka izmed njih je primerna za lahek transport, saj so njeni deli izrezani iz vsega 15 vezanih plošč velikosti 2500 mm × 1250 mm. Vsako enoto lahko sestavita najmanj dve osebi v manj kot eni uri. Teža celotnega objekta je le 200 kilogramov.



Cilj obeh projektov je raziskovanje novih tehnologij gradnje, ki bi jih bilo možno aplicirati na stanovanjsko gradnjo, objekte za rabo v primeru naravnih katastrof, begunske krize in mnogih drugih situacij. Vsak del obeh enot je bil zasnovan s pomočjo 3D-modela. Po zaključenem projektiranju so se naredile kosovnice. Raba tehnologije CNC, delo v delavnici in modularna zasnova so elementi, ki omogočajo hitro in natančno gradnjo. Ker tehnološki proces izdelave skoraj vseh kosov poteka v delavnici, je nadzor nad gradnjo na terenu dosti lažji, končni izdelek pa kakovostnejši. Paviljon prijateljstva in minimalna bivanjska enota nista primerni za neposreden prenos v stanovanjsko gradnjo, uporabna pa sta njuna tehnologija in način izgradnje. V prihodnosti bi z nekaj konstrukcijskimi prilagoditvami in izboljšavami ta način gradnje lahko uporabili pri reševanju stanovanjskega problema mladih. V resnici gre pri paviljonu prijateljstva in minimalni enoti za povečano trodimenzionalno sestavljanko, ki jo z malo spretnosti in z osnovnim orodjem lahko postavi vsak sam.

Izgrajena raziskovalna projekta – paviljon prijateljstva in minimalna bivanjska enota za krizne razmere ‒ se uspešno spogledujeta z bogato tradicijo japonske in slovenske gradnje z lesom. Uporaba sodobnih in naprednih tehnologij in materialov odpira nov pogled na leseno arhitekturo in način gradnje pri nas.

Članki

Boštjan Bugarič:
Komuniciranje grajenega okolja
Creative Commons License IU/CG, 5/2017, 46-51. http://dx.doi.org/10.15292/IU-CG.2017.05.046-051

Gregor Čok:
Planiranje in načrtovanje odprtega javnega prostora v obalnem pasu
Creative Commons License IU/CG, 5/2017, 58-67. http://dx.doi.org/10.15292/IU-CG.2017.05.058-067

Andreja Troha:
Spreminjanje poselitvenih vzorcev na območjih avtohtone razpršene poselitve
Creative Commons License IU/CG, 5/2017, 76-88. http://dx.doi.org/10.15292/IU-CG.2017.05.076-088

Projekti in delavnice

PROJEKTI
Pozabljene mojstrovine stran 96
V6-1510 (B): Celovita metodologija za popis in analizo degradiranih območij, izvedba pilotnega popisa in vzpostavitev ažurnega registra stran 98
V2-1513 : Izdelava modela povezanosti celotne Slovenije s kolesarskimi potmi stran 102
Analiza možnosti za izvajanje urbanih projektov z uporabo javno zasebnega partnerstva stran 106
DELAVNICE
Ureditev območja starega mestnega jedra Lendave stran 110
V soju betonskih luči stran 112
“Radnička v ne/nastajanju” – načrtovanje jugovzhodnega vhoda v Zagreb stran 114
V sodelovanju z javnostjo do urbanih prostorov stran 116


CELOTNA REVIJA
PDF (4.71M)