Igra ustvarjalnosti


teorija in praksa urejanja prostora | številka 5 | leto 2017 | ISSN 2350-3637

Uvodnik

Alenka Fikfak1, Alma Zavodnik Lamovšek2: "Nova" številka

1 Glavna urednica / UL FA, 2 Glavna urednica / UL FGG
Uvodni nagovor k novi številki revije, znanstvene, strokovne ali poljudne, se običajno začne: "Pred nami je nova številka revije…". Tudi revija Igra ustvarjalnosti kot "nova številka" ponuja nekaj zanimivosti, še vedno pa sledi nagovoru "ustvarjalnosti, inovacije in kreativnosti" kot modelu raziskovanja na vseh poljih prostorskega delovanja. Številka z letnico 2017, 5. številka, se ne osredotoča na posebno tematiko, čeprav je bila v začetni zamisli zastavljena kot številka z usmeritvijo v prispevke namenjene raziskovanju "naravnega in grajenega okolja – vloga ekoloških kazalnikov". V pripravi te številke smo se ponovno srečali s problemom objavljanja, ki je danes obremenjeno, prej kot z željo po odkrivanju novosti in raziskovanju, ki spodbuja možgansko ali ročno kreativnost, z nabiranjem točk, objav in meril za doseganje numerično znanstveno preverjenih ciljev točkovanj, ki so osnova skoraj vsakega raziskovalnega okolja. Revija Igra ustvarjalnosti želi slediti odkrivanju inovacij, ki se zgodijo v prepletu dela med akademskim in pedagoškim znanjem. Zato je tudi številka pred nami raznolika, pestra in namenjena širokemu polju prostorskega raziskovanja.

Številki namenjamo dva posebna uvodnika, ki pojasnjujeta kreativnost iz teh dveh vidikov razvoja v teoriji in praksi. Luka Skansi opisuje igrivost kot srečanje zunanjega motiva in njen vpliv na domišljijo arhitektov. Kot sam pravi »podoba, slika, ali izkustveni prostor, urbani kompleks« so pogojevali življenje arhitekta, kot “srečanje”, ki je vzgib prelomnice v kulturi osebnosti. Urednici imava eno od pomembnejših tovrstnih premikov, ki je vplivala na vse nadaljnje delo, in sicer delavnica »Žetale«. Enotedenski odmik od fakultete je v študijskem obdobju pomenil poseben odnos do raziskovanja prostorskih značilnosti. V spominu je predvsem ostalo delo na maketi tik pred zaključno predstavitvijo. Naselje Žetale, v 90ih letih odmaknjeno od vseh trgovskih centrov in večjih središč, brez fotokopirnic, brez sodobnih 3d printerjev, kapa-plošč, barvnih paspartujev, barv, sprejev ipd … samo domišljija, lokalni material in roke. Domišljija je sledila ideji kako predstaviti model hiše po načelih prepletanja tradicionalnih elementov v sodobno kompozicijo. Lokalni materiali so se razvili ob ideji izdelave makete. Roke vseh udeležencev pa so bile edini "3d printer" v dani situaciji. Maketa, ki je nastala kot tradicionalni model participacije javnosti, z vsemi vključenimi ekološkimi kriteriji. Kako? Hrib smo ustvarili z drvmi, ki so lokalni material; teren pa je nastal s pomočjo pridnih kuharic OŠ Žetale – testo za kruh. Lahko bi naštevali še vse več drugih "ekoloških kriterijev", ki smo jih nezavedno vpletli. A pomembno je slednje, sledili smo igri in motivu ustvarjanja nečesa skupnega, za ljudi in z ljudmi, ki so verjeli v našo domišljijo. Delavnica, ki je najin osebni nagovor usmerila v vključevanje »igrivnosti in ustvarjalnosti« v vsakdanje pedagoško delo.

Maketa je nastala kot tradicionalni model participacije javnosti z vsemi vključenimi ekološkimi kriteriji.
Hrib smo ustvarili z drvmi, ki so lokalni material; teren pa je nastal s pomočjo pridnih kuharic OŠ Žetale, ki so zamesile testo za kruh.


Drugi uvodnik pa nadaljuje to misel v sodobno izvedbo – japonski pavilijon, ki ga predstavljata Tadej Glažar in Vid de Gleria. Tovrstnega dela se ne da nadomestiti z obsežno literaturo, le njena praksa nam pojasni razumevanje in prikaže svet domišljije v novi luči. Čudovit izdelek, ki bo nedvomno pustil za vsa naslednja leta vsem, ki so sodelovali pri razvoju modela, neponovljivo zgodbo znanja in izkušnje poetike prostora. To so prelomnice, ki se z združenimi močmi razvijejo v neponovljivo zgodbo in spodbudijo željo po še naslednji, novi izkušnji. V duhu igre ustvarjalnosti. In v duhu raziskovanja ekologije naravnega in grajenega okolja.

Uvodnikoma sledijo prispevki različnih avtorjev, ki prav tako v svoji zgodbi raziskovanja odkrivajo drobce osebnosti, znanja in novega videnja na prostorske razsežnosti. Sledijo predstavitve delavnic in raziskovalnih projektov. Želimo vam prijetno branje in raziskovanje ekoloških kriterijev v raznolikih prikazih te številke.

Luka Skansi: Opombe o igrivosti

Sveučilište u Rijeci, Filozofski Fakultet
Zelo veliko je fascinantnih primerov iz zgodovine arhitekture, v katerih obisk neke arhitekture oziroma vizija specifične skice, fotografije ali slike so markantno vplivale na domišljijo arhitektov. Pogosto se je to dogajalo v posebnih trenutkih biografije neke pomembne figure, v njegovem študijskem obdobju, ali v času njegovih prvih profesionalnih korakov. Videna podoba, slika, ali izkušeni prostor oziroma urbani kompleks so pogojevali, direktno ali indirektno, na življenje arhitekta in na nadaljni razvoj njegovega vkusa, senzibilnosti ali afinitete. To “srečanje” nebi smeli dojemati kot neko enostavno trenutno vizualno eureko, kot nek vzklik inspiracije, temveč kot neko vrsto prekretnice, ki se vsede v arhitektovi kulturi v nekem že vstaljenem procesu formiranja principov, ki se racionalizira šele v določenem času in znotraj enega specifičnega zgodovinskega prostora.

Vsak od nas lahko našteje svoja poznanstva in primere, ki jih je srečal v svojih raziskovanjih, in o teh lahko ustvari svoj nauk, oziroma interpretacijo tega fenomena. Peter Behrens, na primer, v enem od svojih prvih potovanj v Italijo, ima možnost obiskati cerkev San Miniato al Monte v Firencah, absolutni dragulj toskanske romanične arhitekture. Šele vizija te arhitekture, spoznanje tektonskih odnosov med marmornimi površinami in konstrukcijo, zaporedja različnih notranjih prostorov in parijetalne dekoracije, ki kulminira v magični absidi z okni iz alabasterja, začne v njemu – scenografu, umetniku in dizajnerju – rojevati senzibilnost do tridimenzionalnega potencijala arhitekture in do njene “fakture”, in sicer teme, ki bodo zaznamovale celo njegovo kasnejšo karijero. Obenem, lahko se neskočnokrat skličemo na pomembnost talijanskih potovanj za dozorevanje mladega Le Corbusiera, in še posebej njegova doživetja klasične arhitekture: v tem smislu, izredno zanimive so njegove skice in fotografije antične rimske arhitekture (še posebej Pompei in Ville Adriana) in mestne morfologije, oziroma artikulacije javnih prostorov zgodovinskih mest (npr. trga svetega Marka v Benetkah). Avangardni prostori švicarskega arhitekta, ki se razvijajo od sredine dvajsetih let prejšnjega stoletja v njegovih vilah, urbanističnih kompleksih in javnih zgradbah, niso nič drugega kot rezultati – seveda na drugih merilih in z drugimi arhitekturnimi izrazi – istih orodij s katerimi so rokovali antični arhitekti: kompleknost zaporedij, policentričnost in politematičnost prostorov, projektiranje z različnimi plani, uporaba sence, oziroma kontrasta med osvetljenimi in osenčenimi površinami.

Če se kronološko približimo današnjim časom spomnemo se lahko strasti, ki jo razvije Peter Eisenman v šestdesetih letih do velikega talijanskega modernega arhitekta Giuseppea Terragnija. V popotovanju po Italiji, kot še študent Colina Rowea, ima Eisenman možnost obiskati znamenito Casa del Fascio v Comu, kjer bere, s svojimi kriteriji in inspiracijami, kompleksni tridimenzionalni skelet, ki ga uprizori Terragni, kot svojevrsno taksonomijo odnosov med arhitekturnimi elementi, površinami in prostori. Branje, ki ga bo usmerilo k eksperimentalnem projektiranju serije hiš Houses of Cards, v toku celih sedemdesetih letih, in realizacije štirih, med katerimi je vsekakor najbolj vredno omeniti House II v Vermontu.

Šele v zadnjem obdobju osebnega univerzitetnega izobraževanja je bilo možno zame, na Benečanskem IUAVu, spoznati Alda van Eycka, Allison in Peter Smithson in na sploh raziskovanja tako imenovanega Team X. V vsekakor inspirativnem, ampak zelo malo igrivem vzdušju šole, ki je v teh zgodnjih devedesetih še zmeraj deloma diktirala mednarodno arhitekturno teorijo, enostavno ni bilo prostora za inventivne in kreativne projektne metode šestdesetih let. Monumentalnost arhitekturnih potez in urbanističnih tipologij Alda Rossija, doslednost projektiranja na velikem merilu Vittorija Gregottija ali rigoroznost zgodovinskih in teoretičnih poukov Manfreda Tafurija in Francesca Dal Coa, dominirali so s svojo sublimno logičnostjo prenos znanja študentom o arhitekturi. Vse kar je bilo produkt razmišljanja, kar je bilo podprto s teoretično analizo in refleksijo, vse kar se je oslanjalo na arhitekturne ali literarne izvore, je bilo videno in ocenjeno kot “dobra arhitektura”. Nikoli ni bilo dano dovolj prostora za improvizacijo, za osebni vkus, za navdih. Odvračala se je Holleinova parola “alles ist architektur”, De Carlove prostorske labirinte, vsaka oblika neoutopije (od Superstudia do Archizooma in Archigrama) in tudi – na kar se vsekakor lahko še danes podpišemo – sovražila se je vsaka jezična banalizacija arhitekture, v tistih katastrofalnih časih postmodernističnih tendenc, ki ga je sprožil Portoghesijev Biennale.

Dolgo časa sem mislil, pod ideološkim vplivom moje šole, da arhitektura ne sme biti igriva. Potem sem spoznal, med svojim raziskovalnim romanjem po nizozemski arhitekturi, igrišča Alda van Eycka. Več sto igrišč za otroke, realiziranih med 1947 letom in poznimi šestdesetimi leti, so preplavila Amsterdam, in tako na enostaven način zapolnila luknje, ki so nastale po devastaciji nizozemskih pristanišč med drugo svetovno vojno. Daleč od fascinacije do kakovosti posameznih posegov, najbolj zanimiv aspekt te urbanistične inicijative je predstavljala ideja, da je bilo celotno mesto mišljeno kot prostor za igro, kot ena obsežna in razvejena mreža, ki povezuje točke, ki so ustvarjena za otroško raziskovanje in odkrivanje.

Čeprav so danes ta igrišča večinoma izginila in pozabljena, v zgodovinskem in teoretičnem smislu nanj se še zmeraj gleda kot na eden od ključnih, paradigmatskih projektov v urbanističnem planiranju dvajsetega stoletja. Van Eyckova inicijativa predstavlja simbolični premik od modernističnih metodologij integralnega načrtovanja, s katerimi so arhitekti prostorsko determinirali praktično vsak segment človekovega življenja – ideal s katerim sem deloma tudi jaz zrastel na Benečanski šoli. Moje srečanje s črno-belimi fotografijami, ki dokumentirajo to ogromno število med seboj različnih igrišč je bilo v tem smislu, za mojo formacijo, za mojo razumevanje arhitekturnega in urbanističnega projekta odločilno: otroci skačejo nasmejani po gugalnicah, visijo po igralih, tečejo po igriščih, znotraj goste urbane strukture Amsterdama; z ene strani njihova aktivnost ustvarja urbanost, z druge, arhitekt ustvari pestrost urbanega prostora brez poseganja v avtorsko arhitekturo. Te fotografije so v meni odprle nove poglede na arhitekturno in urbanistično prakso, ali bolje rečeno na akcijo, ki se oslanja na ideji bottom-up planiranja, ki je dobesedno namenjena ideji odprte funkcije in igrive in domišljive uporabe urbanih prostorov.

Sam sem tudi zrastel na takih igriščih, ampak tega, do srečanja z Van Eyckom, nisem dojel. Kot otrok nisem vedel, da niso imeli vsi take privilegije, kot sem jih imel jaz. Zrastel sem na ulicah Splita III, v ulici Dinka Šimunovića na Trsteniku, eno od najbolj izdelanih sosesk gigantskega projekta, ki ga je izdelala projektna skupina Urbanističnega Inštituta Socijalistične Republike Slovenije, pod vodstvom Vladimira Brace Mušiča, Marjana Bežana in Nives Starc. Govorimo o širitvi modernega Splita sestavljenega iz polifunkcionalnih sosesk, ki so se razvijale preko mreže pešaških ulic, ki so povezovale paralelne stanovanjske lamele. Prav na tem pešaškem raju vsi mi otroci Splita III smo čutili da, če apostrofiram Van Eycka, the world was our playground (svet je bil naše igrišče). Uporabljali smo in otkrivali smo nešteto količino med seboj različnih odprtih prostorov, ki so nam jih omogočili arhitekti. Vsaka igra je imela svoj prostor, in vsak prostor je bil odprt za naše invencije. Iz teras betonskih lamel naše matere so lahko stalno kontrolirale razigrano skupino otrok, pomirjene zaradi izolacije naših igrišč od avtomobilskega prometa. Vrtci, šole, ambulante, nakupovalna središča so nam bili dostopni preko pešaških poti, ki so se razvijale po smernicah stare rimske centurijacije, čigave sledi so bile še v šestdesetih letih na teh zemljiščih prisotne, sledi, ki so projektanti spretno izkoristili in prostorsko interpretirali že od natečajnega projekta. Same stanovanjske lamele (od današnje hrvaške populacije ideološko sovražene samo zaradi njihovega socijalističnega izvora) so bile koncentrat prebivalstva in seveda prijateljev, in so prostorsko delimitirale ulice na tak način, da so merila, dimenzije in razvoj pešaških ulic spominjale na kale dalmatinskih zgodovinskih središč. Počutili smo se varno, identificirali smo se s tem delom mesta in živeli smo tako kot je najbolje prikazal film Janeta Kavčiča in Vitana Mala Sreča na vrvici, ne naključno, posnet v prvi realizirani soseski Mušiča, Bežana in Starčeve: tretja Bežigrajska soseska BS3.

V Splitu III, daleč od direktnega citiranja zgodovinskega izročila, projektanti so uporabljali orodja starih gradbenikov, s kompletno novimi merili in materijali. Opazovanje talijanskih in jadranskih mest, kot se spominja Mušič, in njihova interpretacija, je bil eden od temeljnih vidikov Ravnikarjevega poučevanja, v pogostih seminarskih ekskurzijah po Italiji in jugoslovanskem primorju kjer, kot navaja Mušič »ni šlo le za odnose med zgradbami in odprtimi mestnimi prostori, šlo je tudi za opazovanje vedenja ljudi v mestu in še za nekaj, kar smo hudomušno imenovali espresso-urbanizem: množico privlačnih ekstravertnih 'kafićev', za razliko od naših introvertiranih bifejev«.

V tem smislu je obisk zgodovinske arhitekture ali urbanega kompleksa še enkrat močno vplival na kulturo projektantov, ki so v letih diskusije o krizi modernističnih metodologij planiranja iskali nova orodja in nove prostorske inspiracije. In prav Van Eyck, igrivost, kreativno planiranje so bile ene od ključnih inspiracij slovenskih projektantov.
Toda, upam se trditi, da bolj kot katerakoli obisk arhitekture, urbanega kompleksa ali vizije podobe, je prav formacija, proces učenja najbolj intenzivni proces igre kar jih poznam. Ne samo učiti se od tistih, ki so se naučili, ampak dojeti prav učenje kot igro, v kateri radovednost, potrpljenje in upornost pripeljejo do neznanih in nepričakovanih rezultatov. In s tem destabilizira vsako gotovost, ki se je ustvarila v specifičnem zgodovinskem času.
Ta uvod je posvečen spominu na Marjana Bežana, ki nas je zapustil v letu 2017.


Vid de Gleria: Paviljon prijateljstva in minimalna enota za krizne razmere

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Slovenija
Japonski paviljon – paviljon prijateljstva in minimalna enota za krizne razmere v Slovenj Gradcu sta plod sodelovanja ljubljanske Fakultete za arhitekturo, tokijske Univerze Keio, Mestne občine Slovenj Gradec in Srednje šole Slovenj Gradec in Muta. Študentje so pod vodstvom arhitekta in profesorja mag. Tadeja Glažarja in gostujočega profesorja dr. Hirota Kobajašija postavili prvi japonski leseni zgradbi v Sloveniji. Pri izvedbi so sodelovali japonski in slovenski študenti arhitekture ter dijaki Srednje šole Slovenj Gradec in Muta. Paviljon prijateljstva in paviljon kot minimalna enota sta prvi izvedeni japonski arhitekturi v Sloveniji in hkrati donatorski projekt dveh univerz, ki brez tesne podpore in sodelovanja slovenskih podjetij ne bi bil mogoč. Paviljona sta izdelana za študijske namene, prvi paviljon kot učilnica na prostem, razstavni prostor ali kot prostor za druženje dijakov ter za promocijske in turistične namene, drugi paviljon pa kot študijski primer bivališča za krizne razmere.

Paviljon prijateljstva je od temeljev do strehe zasnovan kot razstavljiva lesena konstrukcija in modularna zgradba. Navdih in znanje o gradnji sta povzeta po tradicionalni japonski in slovenski leseni arhitekturi, ki temelji na lesnih zvezah in jo lahko razstavimo in sestavimo na drugem mestu. Gradnja se navezuje na tradicijo, ki jo reinterpretiramo in prilagajamo sodobnemu duhu časa. Za konstrukcijo smo uporabili sodoben in napreden material – tehnološko obdelani les furnirnih plošč, ki je ekološki, cenovno ugoden in enostaven za uporabo. Z uporabo napredne tehnologije CNC in s pomočjo pripravljenih kosovnic so se v delavnici srednje šole izdelali vsi deli paviljona, ki so se na lokaciji kot sestavljanka le še postavili na svoje mesto. Prednost uporabe tehnologije CNC pri gradnji lesenega paviljona je, da je izdelava vseh kosov do milimetra natančna. Če je treba kakšen del zaradi dotrajanosti zamenjati, ga izdelamo le s pritiskom na gumb CNC-stroja in vgradimo v pravo mesto.

Okolica objekta je oblikovana po načelih japonskega vrta. Od glavne ceste nas med bukvami, macesni in brezami vodi prodnata pot, ki nam paviljon odkriva po sekvencah. Na južni strani paviljona smo oblikovali stožčasto prodnato odsevno površino, katere funkcija je odboj sončne svetlobe v notranjost. Severno stran zaznamujeta prodnata reka in jezero – skrbno zloženi dravski prodniki, ki prestrežejo deževnico s strehe in jo vodijo do ponikovalnice. Glavni vhod v paviljon je z juga in vzhoda. Na južni strani vhod zaznamujejo večji kamni, preko katerih vstopamo v paviljon, na vzhodni strani pa dva masivna lesena ploha, ki služita kot stopnici in prostor za odlaganje obutve pred vstopom v notranjost paviljona. Notranjost je oblikovana zelo skromno. Središče zaznamujejo preproga iz kokosovih vlaken ‒ tatami in tri manjše oblazinjene klopi, ki so jih izdelali za ta projekt. Prazna notranjost vabi uporabnika, da se usede in odmakne od vsakdanjega vrveža.

Trenutno smo zaključili prvo fazo projekta – leseno konstrukcijo, tla in streho. Po obodu je še treba vstaviti drsne in vrtljive stene, izdelane iz lesenih okvirjev in navzven obložene s transparentnimi polikarbonatnimi ploščami, ki spominjajo na tradicionalne japonske stene iz riževega papirja. Fasadna opna bo omogočala uporabo paviljona tudi v hladnejših mesecih. V naslednjem šolskem letu bodo dijaki Srednje šole Slovenj Gradec in Muta, programa lesarstvo, paviljon uporabili kot razstavni prostor in ga zapolnili s svojimi lesenimi izdelki.

Projekt paviljona prijateljstva je donatorski projekt s humano noto. Njegov začetek sega v leto 2011, ko je Japonsko stresel potres, obalo pa so zalili popotresni valovi cunamija. Japonska vlada je prosila univerze, naj vsaka na svojem področju priskoči na pomoč. V laboratoriju prof. Hirota Kobajašija z Univerze Keio so se odzvali s projektom Veneer House. Od takrat so po svetu postavili že trinajst podobnih, a vedno različnih projektov, ki se prilagajajo okolju. Zadnjega tudi v Sloveniji.

Poleg izgradnje paviljona prijateljstva je vzporedno potekal tudi projekt raziskovanja in postavitve minimalne bivanjske enote za krizne razmere, razvite posebej za primere naravnih ali humanitarnih (begunci) katastrof. Ta manjša enota predstavlja bistvo delovanja laboratorija prof. Kobajašija, katerega temeljna skrb je vedno bila humanitarna pomoč najranljivejšim skupinam.

S pomočjo začasnih minimalnih bivalnih enot prebivalcem prizadetih območij pomagajo v hujših ujmah, kot so plazovi, potresi in poplave. Enota omogoča hitro postavitev, ki je namenjena začasnemu bivanju v varni bližini doma. Na ta način se vez z domačim okoljem in socialne vezi med ljudmi ne prekinejo. V zadnjih dneh enomesečne delavnice smo s pomočjo tehnologije CNC izdelali tri enote, ki se med seboj lahko združujejo ali postavijo kot samostojne enote. Vsaka izmed njih je primerna za lahek transport, saj so njeni deli izrezani iz vsega 15 vezanih plošč velikosti 2500 mm × 1250 mm. Vsako enoto lahko sestavita najmanj dve osebi v manj kot eni uri. Teža celotnega objekta je le 200 kilogramov.



Cilj obeh projektov je raziskovanje novih tehnologij gradnje, ki bi jih bilo možno aplicirati na stanovanjsko gradnjo, objekte za rabo v primeru naravnih katastrof, begunske krize in mnogih drugih situacij. Vsak del obeh enot je bil zasnovan s pomočjo 3D-modela. Po zaključenem projektiranju so se naredile kosovnice. Raba tehnologije CNC, delo v delavnici in modularna zasnova so elementi, ki omogočajo hitro in natančno gradnjo. Ker tehnološki proces izdelave skoraj vseh kosov poteka v delavnici, je nadzor nad gradnjo na terenu dosti lažji, končni izdelek pa kakovostnejši. Paviljon prijateljstva in minimalna bivanjska enota nista primerni za neposreden prenos v stanovanjsko gradnjo, uporabna pa sta njuna tehnologija in način izgradnje. V prihodnosti bi z nekaj konstrukcijskimi prilagoditvami in izboljšavami ta način gradnje lahko uporabili pri reševanju stanovanjskega problema mladih. V resnici gre pri paviljonu prijateljstva in minimalni enoti za povečano trodimenzionalno sestavljanko, ki jo z malo spretnosti in z osnovnim orodjem lahko postavi vsak sam.

Izgrajena raziskovalna projekta – paviljon prijateljstva in minimalna bivanjska enota za krizne razmere ‒ se uspešno spogledujeta z bogato tradicijo japonske in slovenske gradnje z lesom. Uporaba sodobnih in naprednih tehnologij in materialov odpira nov pogled na leseno arhitekturo in način gradnje pri nas.

Članki

Boštjan Bugarič:
Komuniciranje grajenega okolja
Creative Commons License IU/CG, 5/2017, 46-51. http://dx.doi.org/10.15292/IU-CG.2017.05.046-051

Gregor Čok:
Planiranje in načrtovanje odprtega javnega prostora v obalnem pasu
Creative Commons License IU/CG, 5/2017, 58-67. http://dx.doi.org/10.15292/IU-CG.2017.05.058-067



CELOTNA REVIJA
PDF datoteka - 0.00