IGRA USTVARJALNOSTI

Danes si težko zamislimo otroške igrače, ne da bi pomislili tudi na legokocke. Te so tako razširjene, da skoraj ni dela sveta, kjer jih ne bi bilo mogoče dobiti, v zahodni družbi pa so postale del kulture, v kateri so zasidrane že desetletja. Vse se vedno začne z živobarvno potiskano škatlo, ki obljublja marsikaj, v skrbno zbranih vrečkah pa so gradniki, kocke, ki so same po sebi daleč od zamišljene končne podobe. V škatli so praviloma tudi navodila, ta so kratka ali zelo obsežna, a vedno na preprost način in po korakih vodijo do rezultata. V nekaterih kompletih so običajno navodila z več različicami ob uporabi istih kock. Vsak uporabnik teh kock lahko vedno začne graditi sam, brez pomoči knjižice, takrat so možnosti neomejene. Vzporednice z urbanizmom ni težko potegniti, saj so stavbe in prostor tisto, kar iz legokock največkrat nastane. Vendar na arhitekturo spominja tudi proces sestavljanja. Začne se s preprostimi elementi, ki že zaradi načina zlaganja in strogega reda čepov določajo medsebojni način zlaganja in omejijo število različic. Nujno je razumevanje merila, količine, simetrije, osnovnih vzorcev in geometrije. Morda je prav merilo najpomembnejše, saj s pravim merilom lahko uporabimo katerokoli obliko ali barvo kocke, da se dovolj približamo resnični podobi prostora. Tega med poustvarjanjem s kockami rasteriziramo, pikseliziramo in abstrahiramo. Sestavljavec se torej poskuša v okviru pravil igre, ki jim sledi, približati svoji ideji. Podobno kot to počnejo arhitekti in urbanisti, ko proučujejo prostorske regulacije, tehnične smernice ali normative. Podobno kot sestavljavec sledi navodilom, graditelj sledi načrtu. Proces sestavljanja je vendar poseben, saj gre za aditivni način, pri katerem se elementi vedno dodajajo in se združujejo drug na drugega, pri razstavljanju pa je možnih več težav. Aditivni proces je poseben tudi zato, ker onemogoča preprosto vračanje na prejšnje korake, zato postavitev vsake kocke zahteva tehten, recimo temu inženirski premislek. Sestavljanje je tako veliko lažje kot razdruževanje kock, kar je lahko pravi izziv, pri čemer je treba včasih razdreti del modela in storiti več korakov nazaj. Predhoden razmislek je zato nujen, da so napake še popravljive. To je tuje sodobnemu načinu dela, saj je vračanje na prejšnje korake v računalniškem okolju danes sprejeto dejstvo.

Na delavnici, ki bo terjala celoletno delo študentskih ekip, so študentje s prvimi koraki spoznali dela arhitekta Plečnika. Ravno prav, saj je v MAO ob sočasnem odprtju Plečnikove razstave ob njegovi 150-letnici rojstva študentom omogočil dostop do izjemnih arhivskih podatkov, na podlagi katerih so nastale interpretacije arhitektovih mojstrovin z legokockami! Zaradi vseh možnosti kock je mogoče z njimi interpretirati prav vsak projekt v arhitektovem opusu. Lotili so se projekta Narodne in univerzitetne knjižnice, Vegove ulice, pokopališča Žale in Tromostovja. Nadaljevanje dela bo mladim obiskovalcem MAO omogočilo igrivo spoznavanje dediščine arhitekture in urbanizma Ljubljane v več markantnih obdobjih in z vidika miniaturizacije še drugih uveljavljenih arhitektov, ki so zaznamovali mesto.

Tako je tudi tokratna izdaja revije, za leto 2022, sestavljena v duhu aditivnega procesa. Izbor člankov in drugih prispevkov je iz pestrih vsebin sestavljen v celoto, predstavljeno v tokratni reviji, ob kritični presoji ter povezovanju stroke in raznovrstnih meril.