Igra ustvarjalnosti


teorija in praksa urejanja prostora | številka 1 | leto 2013 | ISSN 2350-3637

Uvodnik

Alma Zavodnik Lamovšek1, Alenka Fikfak2: Rojstvo nove revije

1 Glavna urednica / UL FGG, 2 Glavna urednica / UL FA
Marsikdo se je v času snovanja nove revije spraševal: Čemu? In to v časih, ko je na eni strani dostopnost do številnih revij in publikacij z vseh področij skoraj neomejena, na drugi strani pa kakovostne informacije postajajo vedno dražje in zato težko dosegljive. Najin odgovor je bil: Morda prav zato! Da pokažemo, da z veliko mero ustvarjalnosti, igrivosti in zagnanosti lahko dosežemo veliko, kar ni nujno tudi drago. Namen je torej izkoristiti sodobno komunikacijsko tehnologijo, ki omogoča izdajo revije v digitalni obliki in brezplačen dostop do revije. Gradimo tako rekoč odprtokodno revijo, ki jo bomo gradili skupaj z avtorji prispevkov.

Gradimo tako rekoč odprtokodno revijo, ki jo bomo gradili skupaj z avtorji prispevkov. Za doseganje visoke kakovostne ravni pa bomo zasledovali dve misli: interdisciplinarnost in široko mednarodno zastopanost avtorjev in uporabnikov revije. Eno in drugo je pogoj za pretok kakovostnega znanja, izkušenj in dobrih praks v širokem krogu strokovnjakov, ki se ukvarjajo z urejanjem prostora z različnih vidikov.

Zamisel o ustanovitvi nove revije kljub vsemu ni zrastla iz nič, temveč iz uspešne znanstvene monografije z naslovom »Igra ustvarjalnosti – urbanistične, urbanistično-arhitekturne in planerske delavnice«, ki je izšla leta 2012. Glavni naslov Igra ustvarjalnosti, ki poudarja, da moramo biti tudi v znanosti in stroki igrivi, predvsem pa ustvarjalni, smo ohranili ter mu dodali podnaslov »teorija in praksa urejanja prostora«.

K snovanju prve številke revije smo tako namenoma povabili člane mednarodnega uredniškega odbora, ki so se vabilu prijazno odzvali in iz različnih vidikov prispevali k nastanku široko zasnovane in interdisciplinarne mednarodne revije. Predstavljene vsebine se med seboj dopolnjujejo in nedvoumno kažejo, kako široko in pomembno je področje urejanja prostora, v katerega vstopajo raznolike in številne stroke. Avtorji v svojih prispevkih izpostavljajo pomen razvoja znanosti v vedah, ki so po svoji naravi sicer aplikativne in hkrati opozarjajo, kako pomembni so razvoj konceptnega razmišljanja, oblikovanje različnih prostorskih scenarijev, projektni pristop, stik z lokalno skupnostjo, iskanje praktičnih, inovativnih rešitev in spodbujanje kreativnosti, neposreden prenos znanja študentom kot tudi razvoj samega študija. In še bi lahko naštevali. Poleg teh prispevkov je prva številka namenjena tudi predstavitvam delavnic, natečajev in drugih projektov, ki jih vidimo kot nujni element pri povezovanje teoretičnih, znanstvenih in strokovnih izkušenj.

Na tem mestu bi se radi vsem zahvalili za izražene misli in si želiva, da bi revija kmalu polno zaživela. Zahvala pa velja tudi celotni ekipi, ki je pripomogla k nastanku revije, nemalokrat tudi s prostovoljnim delom, polnim ustvarjalnega žara. Prav ustvarjalni žar naj bo spodbuda vsem bodočim avtorjem prispevkov k sooblikovanju kakovostnih vsebin naslednje in vseh prihodnjih številk revije Igra ustvarjalnosti!

Ustvarjalni pozdrav,
AF in AZL

Matjaž Mikoš: Reviji na pot

Dekan Fakultete za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, Slovenija
Življenje okoli nas je stalno prepletanje med odmiranjem in ugašanjem starega in preživetega ter nastajanjem in rojevanjem novega in modernega. V majhnem prostoru kot Slovenija v svetovnem okviru dejansko je, je odločitev za postavitev in zagon nove znanstvene revije smela odločitev. V rokah držite tako prvo številko spletne znanstvene revije s pomenjujočim naslovom Igra ustvarjalnosti – Creativity game. Oba ustanovitelja in izdajatelja revije, to sta Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, sta v 20 letih samostojne poti kot samostojni članici Univerze v Ljubljani nedvomno storili korak naprej na vseh področjih svojega delovanja. Kljub ločenim potem pri izobraževanju arhitektov, gradbenikov in geodetov, sta ohranili zgledno sodelovanje pri izvajanju študijskih programov, predvsem na področju urbanizma in prostorskega planiranja.

Revija je namenjena teoretičnim in praktičnim pogledom in izkušnjam na področju urejanja prostora, v katerega gradbeniki in vodarji umeščajo svoje stavbe in inženirske gradnje, geodeti pa v veliki meri podpirajo in zagotavljajo različne strokovne podlage za moderno urejanje prostora. Problematika urejanja prostora je v Sloveniji tema, ki je nismo pospravili z mize, pa naj bo to zaradi vprašanja, kako usklajevati različne interese pri rabi prostora na različnih ravneh odločanja, kako končno vgraditi znanje o naravnih danostih prostora v procese urejanja prostora z namenom zmanjševati našo ranljivost zaradi delovanja nevarnih naravnih pojavov, kakšna regionalizacija in uvedba pokrajin bi bila najboljša rešitev za Slovenijo, kako izboljšati postopke umeščanja najrazličnejših posegov v prostor, predvsem kadar gre za skupne interese ob načrtovanju večjih infrastrukturnih projektov v skupno korist, ali kako uporabiti podatke množičnega vrednotenja nepremičnin še za kaj drugega kot le v davčne namene. Še bi lahko naštevali področja in probleme, s katerimi se dnevno soočamo in ki bodo našli mesto za kakovostno obravnavo v reviji Igra ustvarjalnosti – Creativity Game. Prav naslov revije tudi obljublja, da moramo pri diskurzu in iskanju rešitev med različnimi strokovnjaki iskati nove poti, sprostiti notranjo ustvarjalnost in strpno predstaviti predlagane rešitve pri urejanju prostora vsem deležnikom.

Revija torej nagovarja širok krog strokovnjakov, ki sodelujejo pri urejanju prostora, in se pri tem ne omejuje na Slovenijo in njene posebnosti. Reviji želim v prihodnjih številkah veliko zanimivih prispevkov na visoki kakovostni ravni teorije in prakse urejanja prostora in naj se dobro počuti v krogu drugih revij, ki jih podpira Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, to so revije Geodetski vestnik, Gradbeni vestnik, Acta hydrotechnica in Acta geotechnica Slovenica. Naj revija Igra ustvarjalnosti – Creativity Game najde svoje mesto na vaši elektronski knjižni polici.

Peter Gabrijelčič: (Razis)kovanje prostora

Dekan Fakultete za arhitekturo v Ljubljani, Slovenija
Ob rojstvu revije IGRA USTVARJALNOSTI (IU) – teorija in praksa urejanja prostora želimo razpreti polje razumevanja raziskovalne dejavnosti, vse od njenega klasično-znanstveno-raziskovalnega pristopa, pa vse do umetniških praks, kot vidika intuitivno emotivnega raziskovanja. Z novo revijo želimo ponuditi odprt komunikacijski prostor za oblikovanje nekakšnega »common ground« vsem raziskovalcem, različnim tako po stroki kot po raziskovalnem pristopu, ki se bodisi neposredno ali posredno ukvarjajo s prostorsko problematiko. Želimo opozoriti na danes zanemarjeno vlogo umetniškega ustvarjanja kot pomembne oblike v raziskovalnem procesu, prav tako pa tudi na potrebno sodelovanje in prepletanje med vsemi oblikami in nivoji raziskovalnega dela. Za Fakulteto za arhitekturo je to še posebej pomembna tema, saj se v akademskih krogih evropskih arhitekturnih šol ponavlja nenehno vprašanje, ali naj učijo šole predvsem stroko ali so to pretežno znanstveno raziskovalne institucije.

Dejstvo je namreč, da se je polovica evropskih institucij že podala na pot pretežno teoretično znanstvenega raziskovanja, ki zapušča arhitekturno snovanje kot osnovni predmet proučevanja in ga nadomešča z lastnim paradiskurzom, ki postane stroka zase, vendar brez vidnejšega vpliva na materialno ustvarjanje v arhitekturni praksi. Po mnenju evropske birokracije bo potrebno poenotiti kriterije in oblike izvajanje raziskovalnega dela na vseh fakultetah v Evropi, ne glede na to ali gre za tehniko ali družboslovje. Ob tem je povsem zanemarjena dolgoletna težnja druge polovice šol, ki dokazujejo, da je tudi arhitekturno načrtovanje pomembna, morda celo najpomembnejša oblika raziskovalnega dela, specifičnega za našo stroko. S tem, ko nadomeščamo prostorske predstavitve koncepta s tekstom, nadomeščamo kompleksno obliko komunikacije z linearno, ki pogosto ne more izpovedati bistva stvari o predmetu proučevanja.

Kako kompleksen je pogled in razumevanje koncepta ob pogledu na njegovo grafično upodobitev lahko ilustriram s podobnim primerom iz slikarstva. Pred leti je bila v stari Tate Gallery v Londonu postavljena razstava ene same slike slikarja Édouarda Maneta pod naslovom: Streljanje nadvojvode Ferdinanda Maksimilijana, habsburškega cesarja Mehike v Mehiki. Celotno večnadstropno krilo galerije je bilo posvečeno njeni razlagi. Razgrnjen je bil celoten družbeno zgodovinski kontekst njenega nastanka, časopisje tistega obdobja, slikarjeve predhodne študije, osebne izkušnje, prijatelji, njegov družbeni položaj in izobrazba, politično prepričanje in še in še. O tem bi bilo mogoče napisati na desetine knjig, vendar bi z njimi težko nadomestili vtis celostnega sporočila, skritega v avtorjevi upodobitvi. Podobno je tudi v arhitekturi. Arhitekt bi moral napisati več sto strani debelo knjigo, da bi opisal vse, kar se skriva v njegovi rešitvi in je v ozadju njegovih odločitev ob nekem natečajnem projektu. Vendar je za kolege arhitekte dovolj le pogled na grafično predstavitev projekta, da bi doumeli smisel rešitve in ozadje odločitev. Podobno, kot se tudi v kitajski pismenki skrivajo tisočletni sedimenti različnih pomenov, katerih kompleksnost je težko prevesti v zahodnjaški stavek. Tako uporablja tudi arhitekt pri svojem raziskovanju skozi projekt kompleksnejši način izražanja kot nam ga ponuja linearno znanstveno tekstopisje. Grafični načrt je okretnejša in bolj zgoščena oblika izražanja, ki ne potrebuje dodatnih tekstnih pojasnil. Če arhitekti ne potrebujemo tekstnega opisa poteka naših raziskav, se sprašujemo, komu je torej takšen tekst potreben in kdo naj ga napiše. Običajno so to kritiki ali umetnostni zgodovinarji, ki v principu zgrešijo bistvo stvari. Tekst lahko napiše tudi avtor sam, vendar s premalo kritične distance in z veliko izgubo časa, ki bi ga lahko koristneje uporabil za komunikacijo s kolegi skozi lasten, bolj kompleksen medij.

V znanih ateljejih po svetu, pa tudi pri nas, se je zato uveljavila oblika sodelovanja tekstopiscev v okviru projektnih timov. Lahko so to le zapisovalci dogodkov, še bolj pogosto pa so enakopravni člani tima, ki soustvarjajo pri snovanju rešitev. Takšna odločitev ima tudi »znanstveno« razlago, ki jo najdemo v medicini, ki deli človeške možgane na dve sferi, ki sta zadolženi za dve vrsti mišljenja in sicer konvengertno mišljenje, pri katerem so vse funkcije usmerjene k eni sami rešitvi in divergentno mišljenje pri katerem usmerja človek miselne procese tako, da poišče čim več rešitev, idej in odgovorov na vprašanja. Govorimo torej o vertikalnem razmišljanju, kjer človek razmišlja od točke do točke in tako pride do ene same rešitve in o lateralnem mišljenju, ki napreduje po »ovinkih«, misli prihajajo od »strani«, nepričakovano in so odvisne od naključnih dejavnikov. Po Edvardu De Bonu je za lateralno razmišljanje značilen širok obseg pozornosti. Mislec ne ve od kod prihajajo ideje in se o tem niti ne sprašuje. Ideje prihajajo v nekakšnem meditativnem stanju, za katerega je značilna miselna sproščenost in visoka stopnja osebne svobode. Vsakršna prepoved, ukaz, kontrola ali samokontrola takoj prekinejo proces. Ustvarjalen človek obvlada obe obliki mišljenja. Najprej lateralno, ki poraja izvirne ideje, nato vertikalno, ki jih preverja, potrjuje ali zavrača. Zgolj lateralno mišljenje pelje v sanjarjenje, avtizem, , zgolj vertikalno mišljenje pa v suhoparno ponavljanje istih operacij in jalovost v idejah. Težava pa je v tem, da vertikalno mišljenje blokira lateralno mišljenje. Če predpostavimo, da potrebujemo hkrati dve obliki mišljenja oziroma dve obliko raziskovanja, potem je potrebno za raziskovanje usmerjeno v iskanje novih zamisli predvsem sproščeno vzdušje.

To predpostavko lahko ilustriram s prispodobo iz resničnega dogodka, ki se je pripetil med drugo svetovno vojno. Angleži so želeli večkrat neuspešno porušiti jezove nemških hidroelektrarn, ki so zagotavljale Nemčiji kljub vojni vihri obilje električne energije. Jezovi so ležali v ozkih, kanjonskih dolinah in jih je bilo praktično nemogoče zadeti s klasičnimi letalskimi bombami. Na pomoč so poklicali inovatorja in genialnega vojaškega inženirja Barnes Wallisa. In kaj je naredil Barnes Wallis? Namesto, da bi se zatopil v izpolnjevanje zapletenih formularjev o hipotezah in ciljih raziskave, finančnih terminih in porabi sredstev, je zapustil goreči London in odpotoval z družino za dva tedna na počitnice na morje. Tam je postopal po obali in se z otroci zabaval v metanju »žabic« po morski gladini. Ob tem mu je prišla na misel ideja o poskakujoči bombi, s katero so kasneje uspešno porušili nemške jezove. Poduk te zgodbe je, da je potrebno imeti za lateralno mišljenje in nove ideje predvsem kreativno okolje, nekakšno osvobojeno ozemlje brez omejitev in konkretnih pričakovanj. Ob tem je pomembno orodje ustvarjalnega razmišljanja provociranje. Izobraževalni procesi, vzgoja in izkušnje so nas navadili, da se morajo misli logično navezovati ena na drugo. Pri provokaciji pa je naslednja misel lahko popolnoma nasprotna prejšnji, lahko je tudi napačna. Potrebujemo sprožilo, da nam utrne svež pogled, asociacijo. Dr. Bill Fisher, profesor upravljanja tehnologije na IMD Lausanne v Švici je v predavanju na IEDC Poslovni šoli Bled opozoril, da, če želite biti inovativni, ne morete biti (preveč) vljudni. Vljudni timi vas pripeljejo do vljudnih rezultatov. Ti pa ne morejo biti ne (pre)drzni ne prebojni. Tudi ideje zahtevajo svoje procese - podobno, kot velja za tok materiala, denarja in drugih sredstev v podjetju zato so najboljša tista podjetja, v katerih imajo zaposleni občutek, da imajo popolno svobodo, vodstvo pa, da ima absolutni nadzor.

Končni cilj znanosti kot tudi umetnosti, kar arhitektura tudi je skozi svojo umetniško prakso, je iskanje resnice. To je tudi njuno bistveno poslanstvo. Kajti le z resničnim poznavanjem sveta mogoče načrtovati uspešno prihodnost. Pomemben je pomemben je predvsem proces iskanja resnice, medtem ko so umetniška dela sama po sebi ob tem le stranski produkt tega iskanja. So nekakšen metaforični jezik s katerim posredno sporočamo odkritje resnice in postavljamo temelje novim nalogam znanosti in umetnosti. Tistim, ki se poslužujejo konvergentnega načina mišljenja. Ob tem smo brez odgovora, kaj je poslanstvo umetnosti oziroma tistega dela naših misli, ki ga obvladuje desna hemisfera. Kaj umetnost izraža in kako to počne? Znameniti ameriški skladatelj, pianist in dirigent Leonard Bernstein je v svojem predavanju o glasbeni semantiki na Harvardu dejal, da ima glasba, kot umetnost, veliko ekspresivno moč, a da imamo tudi ljudje sposobnost, da se nanjo odzovemo na za umetnika pričakovan način. Glasba izraža svoje sporočilo s pomočjo prispodob skozi metaforični jezik. Izraža občutenja za nekaj, kar se nahaja izza stvarnega in otipljivega. Ob tem je metafora, podobno kot v poeziji, izvor njene izpovedne moči. Metafora je v glasbi, kot povzema Bernstein po Kantu, »Ding an sich« ali stvar sama po sebi, kot realnost izven naše zavestne realnosti, nekakšen izven-zavestni obstoj. Aristotel umešča poezijo na pol poti med realnim in neotipljivim svetom, ko trdi, da se je mogoče prav s pomočjo metafore najbolj približati resnici. Quintus Tullius Cicero (102 BC – 43 BC) je še odločnejši, saj meni, da ima metafora najtežjo nalogo poimenovati nekaj, kar bi se sicer ne dalo imenovati z besedo, občutenja človekovega notranjega sveta.

Vloga umetnosti je, da napoveduje, na svoj metaforični način, spremembe v prihodnosti. Je slutnja prihodnosti. Arhitektura nasprotno gradi za bodočnost. Načrtujemo nekaj, za kar verjamemo, da bo delovalo v prihodnje, na način in v obliki, kot smo si jo zamislili in predvideli. Zato je naloga arhitekture kot umetnosti predvsem prevajanje metaforičnega, neotipljivega sveta, kot napovedi in slutnje bodočnosti, v svet realnih, otipljivih oblik in ureditev. S tem utirja pot konkretnim nalogam in raziskavam, ki so ciljno usmerjene in oblikuje nove paradigme. Ali potrebujemo v arhitekturi dvoje vrst raziskovanj- znanstveno in umetniško? Vertikalno, znanstveno razmišljanje je zaporedno, lateralno preskakuje. Z vertikalnim, znanstvenim razmišljanjem, se premikamo naprej korak za korakom. Vsak korak nastane iz predhodnega, s katerim je čvrsto povezan. Ko dosežemo sklep, njegovo pravilnost preverimo s pravilnostjo korakov, s katerimi smo ga dosegli. Pri lateralnem razmišljanju koraki niso nujno zaporedni. Skočimo lahko naprej na novo točko in potem zapolnimo razmak za nazaj. Zaradi tako različne a hkrati tudi dopolnjujoče narave dela obeh pristopov se kaže v praksi koristno povezovanje obeh izkušenj v eni osebi ali v timskem delu, ki omogoča sinegijo in vzpodbuja inovativnost na obeh polih raziskovanja. Ali kot je dejal Oscar Niemeyer: »Potem, ko narišem konceptno rešitev na papir jo poskušam opisati v nekaj besedah. Če to ni mogoče, zavržem papir in začnem znova«. Na šestnajstem srečanju dekanov arhitekturnih šol v Haniji na Kreti smo se dekani spraševali kaj in kako učiti študente v današnjih negotovem in spremenljivem času. Tisti, bolj znanstveno orientirani, so se zavzemali za še večje število specializiranih predmetov ali zelo ozke specializacije. Sam sem prepričan, da moramo študenta Univerze podpirati pri njegovi rasti v razumnika, ki bo sposoben abstraktnega mišljenja in ob tem tudi v strokovnjaka posamezne stroke. Prav ta univerzalna sposobnost mišljenja mu bo omogočila veliko fleksibilnost pri zaposlovanju, tako v lastni kot tudi drugih strokah, in bo nekakšen common ground za komunikacijo in povezovanje z ostalimi strokami. Za kaj takšnega pa mora imeti študent ustvarjalni mir, da lahko prehaja neobremenjeno skozi projektne naloge iz nižjega do višjega nivoja abstrakcije. To je proces zorenja, ki se ga ne da preskočiti, če želimo izoblikovati radovednega, invetivnega, kritično mislečega in družbeno in strokovno motiviranega razumnika in arhitekta. In raziskovalca, ki bo znal povezati oba pola ustvarjalnega raziskovanja.
 
Viri in literatura:
De Bono, E. (2000). Lateralno mišljenje. New Moment, Ljubljana.
Pfefferkorn, K. (1988). Novalis: A Romantic's Theory of Language and Poetry. New Haven: Yale University Press.
Baumgarten, A. G. (1985). Filozofske meditacije o nekim aspektima pesničkog dela; prevod iz latinščine Aleksandar Loma, Beograd : Beogradski izdavačko-grafički zavod.
Niemeyer, O. (2000). My Architecture. Editora Revan, Rio de Janiero.

Andrej Pogačnik: Integralno načrtovanje

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Slovenija
Kadar ob nastajanju nove revije zapišemo, da je ta v naši stroki (pre)potrebna, nas ta oguljena fraza ne prepriča. Treba je argumentirati, zakaj neko področje – v našem primeru prostorsko načrtovanje – potrebuje lastno periodiko. Ozreti se moramo v preteklost naših strokovnih revij. Tako kot drugod po Evropi so bile pri nas prve periodike umetnostno zgodovinsko in arhitekturno obarvane, pred drugo svetovno vojno na primer Dom in svet. Po vojni je prevladovala izrazito funkcionalistično usmerjena arhitekturna revija Arhitekt, ki se ji je pozneje pridružila Sinteza. Za slednjo že njeno ime pove, da je bila namenjena predstavitvam iz integralnega kroga vseh likovnih umetnosti. Urbanizem ali prostorsko načrtovanje sta v njej domovala le izjemoma.
Kadar ob nastajanju nove revije zapišemo, da je ta v naši stroki (pre)potrebna, nas ta oguljena fraza ne prepriča. Treba je argumentirati, zakaj neko področje – v našem primeru prostorsko načrtovanje – potrebuje lastno periodiko. Ozreti se moramo v preteklost naših strokovnih revij. Tako kot drugod po Evropi so bile pri nas prve periodike umetnostno zgodovinsko in arhitekturno obarvane, pred drugo svetovno vojno na primer Dom in svet. Po vojni je prevladovala izrazito funkcionalistično usmerjena arhitekturna revija Arhitekt, ki se ji je pozneje pridružila Sinteza. Za slednjo že njeno ime pove, da je bila namenjena predstavitvam iz integralnega kroga vseh likovnih umetnosti. Urbanizem ali prostorsko načrtovanje sta v njej domovala le izjemoma. Nagel razvoj urbanizma je vse bolj terjal lastno revijo, posvečeno mestnemu raziskovanju in načrtovanju, in od takrat izhaja Urbani izziv. Arhitekti so se od takrat dalje zaprli v svoj krog predstavitev arhitekturne tvornosti in Arhitektov bilten je poslej s slovenskimi predstavitvami v suverenem dialogu z dosežki evropske umetnosti stavbarstva, arhitekturne teorije in kritike. Ljubljanska šola za arhitekturo izdaja lastno periodiko Revija AR Arhitektura, raziskave, ki je zlasti namenjena lastnemu krogu pedagogov in raziskovalcev. Krajinska arhitektura si je v neenakem boju za lastno periodiko želela svojo, a po začetnih uspehih je Pejsaž in prostor ugasnil.

Prostorsko načrtovanje se je v drugi polovici prejšnjega stoletja naglo uveljavljalo, a članki iz tega področja so morali gostovati v Urbanem izzivu ali v bolj specializiranih revijah, namenjenih svojemu strokovnemu krogu ali disciplini. Naj med drugimi omenimo Dela – osrednjo revijo geografov, IB revijo – revijo makroekonomistov in Lex localis – revijo politologov in sociologov. V zadnjih letih prostorski načrtovalci objavljajo zlasti v Geodetskem vestniku. Ta je prostor »vzel za svoj« glede na geoinformacijske vede – kartografijo, kataster, nepremičninsko problematiko – ki jim je revija sicer prvenstveno namenjena.

Vidimo torej precejšnjo razdrobljenost periodike, ki je spričo majhnega slovenskega trga – tako piscev kot bralcev – na meji ekonomičnosti. Rešitve so bodisi v daljših časovnih etapah izhajanja – na nekaj mesecev, celo enkrat letno – bodisi v izraziti internacionalizaciji. Slovenija kot država, kot narod in kot specifičen prostor ima in bo imela namreč v krogu znanstvenega in strokovnega tiska vedno svojo nišo, svojo lastno razpoznavnost, ki bo deležna pozornosti evropskih in svetovnih bralcev. Skratka, »obsojeni« smo na sicer drago in potratno zastopanje vsake stroke, vede, umetnosti tujini. In to velja tudi za prostorsko načrtovanje.

Ob opisani mali poplavi strokovnega in znanstvenega tiska ne moremo mimo (samo)kritičnega spoznanja, da je nastajanju revij botrovala tudi tekma za točkami, ki jih prinašajo objave, in, seveda, mednarodna razpoznavnost posamezne revije. Zaradi silne konkurence v svetovno odmevnih revijah se je bilo treba zateči k regionalno ali nacionalno usmerjenim periodikam, ki »lokalnim« piscem omogočajo lažji dostop.

Skratka, Slovenija potrebuje svojo revijo za prostorski razvoj. Kljub temu da se bodo vsebine prepletale z urbanizmom, rurizmom, arhitekturo, geoinformatiko, ekologijo in drugimi področji, mora biti njen osrednji delokrog integralni prostor. To pa pomeni interdisciplinarnost raziskav in strokovnih dosežkov v realnem prostoru. Čim manj naj objavlja specifične raziskave ali predstavlja prostorske ureditve s področij urbanizma, kmetijstva, gozdarstva, prometa, vodnega gospodarstva, energetike, turizma, varstva okolja, pač pa naj se posveča njihovemu povezovanju in nadgradnji v kulturno oblikovan prostor po današnjih potrebah. Niso dovolj vzorno oblikovano naselje, njiva , gozd, regulirana struga, zavarovan park narave – pač pa njihova povezanost v sosledje rabe tal in omrežja infrastrukture. Ob tem izhodišču je »merilo« prostora lahko kakršno koli: od lokalnega mikroprostora do občinske, regionalne, državne in evropske ravni ter do razmišljanj na planetarni ravni.

Ker revija nastaja danes, ko smo že odločno vstopili v 21. stoletje, v čas informacijske družbe, glokalizacije in mednarodnih meril pri ocenjevanju česar koli – temu sledi zasnova revije: izhaja v elektronski obliki in v angleščini. Domači pisci lahko objavljajo tudi v slovenščini, s čimer ohranjamo in razvijamo tudi slovensko besedo na področjih prostorskega načrtovanja. Revija ima mednarodni recenzentski odbor in članki naj bodo že od vsega začetka na najvišji, mednarodno primerljivi kakovostni ravni. Vsaj na začetku naj ne izhaja prepogosto, da bo mogoča selekcija najbolj kakovostnih prispevkov in da se revija zaradi prepogostega izhajanja finančno, organizacijsko ali vsebinsko ne izčrpa.

Drugi del revije bo posvečen strokovnim dosežkom v realnem fizičnem prostoru, s poudarkom na slovenskem nacionalnem (tudi zamejskem) okolju. Posebna popestritev pa bodo objave iz različnih delavnic, domačih in mednarodnih, v organizaciji fakultet slovenskih univerz. Študentska dela, tista najbolj bistra in neobremenjena, lahko kažejo pot v neslutene prihodnosti razvoja v prostoru, v drzne rešitve, v »zelene« prihodnosti sicer prenaseljenega planeta. Revija bo vključevala tudi predstavitve najbolj zanimivih magistrskih in doktorskih del, ki so po navadi prehitro pozabljena ali celo neopažena. Revija naj raziskave izpostavi kritični javnosti in naj premošča že pregovorni razkorak med teorijo in prakso, med »slonokoščenimi stolpi« univerz in bojiščem vsakodnevne prakse. Prvi reviji za prostorsko načrtovanje v Sloveniji – srečno!

Miha Dešman: Čemu spletna revija za raziskovanje in teorijo v arhitekturi in urbanizmu?

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Slovenija
Pred vami je prva številka nove spletne revije, ki jo izdajata Fakulteta za arhitekturo in Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Namen revije je objavljanje znanstvenih in strokovnih člankov, ki se ukvarjajo z arhitekturnimi in urbanimi teorijami, s poudarkom na raziskovalnem delu, ki nastaja vzporedno s pedagoškim, strokovnim in raziskovalnim procesom na fakultetah in v drugih okoljih. Kot urednik za področje arhitekture se v uvodnem tekstu posvečam predvsem arhitekturnim vidikom raziskovanja, mnenja pa sem, da podane teze veljajo tudi za ostala področja.

Izhodiščna predpostavka je, da je arhitekturno delo v vseh oblikah tesno povezano z raziskovanjem in s teoretskim delom. Teoretsko delo lahko imenujemo arhitekturna ali urbanistična teorija, lahko je eksperiment ali celo kritika. V vsakem primeru gre za delo, ki avtorjem omogoča, da razvijajo pristope, metode in koncepte, ki so lahko (ali pa tudi ne) aplicirani na konkretno prakso. Vsak tim raziskovalcev, arhitektov in/ali urbanistov v vsakem delu (ki je kaj vredno) razvija inovativne pristope, pri čemer med teorijo in prakso ni jasne razmejitve. Še več – teorija (bolj ali manj splošna in konsistentna) je pogosto temelj in izhodišče za projekt. Analogno je v pedagoškem procesu teorija (in zgodovina) integralni del poučevanja in učenja projektiranja, v smislu splošno priznane usmeritve, da ima. Pridobivanje znanja skozi raziskovanje veliko prednosti v primerjavi z učenjem brez kritičnega angažmaja.

Revija se bo torej ukvarjala z odnosom med teorijo in prakso arhitekture, urbanizma in vseh ostalih ved, ki se ukvarjajo z raziskovanjem, načrtovanjem in urejanjem prostora. Vsekakor gre pri tem za polnjenje vrzeli, ki nastajajo med znanjem in nevednostjo, pri delu na fakultetah, pri raziskovanju in v praksi. Zato upamo, da bo revija našla širok krog bralcev med študenti, pa tudi izven polja Fakultet za arhitekturo ter gradbeništvo in geodezijo in celo onkraj arhitekturne, planerske in gradbene stroke. Ambicije so mednarodne, radi bi gradili most med disciplinami, generacijami in strokami. Ob tem je bistvena pozitivna strokovna in etična usmeritev, ki jo nameravamo zastopati.

Vprašam se, kaj je prispevek teorije arhitekture k razumevanju fenomena arhitekturne prakse in problemov, s katerimi se srečujejo arhitektura, urbanizem, planiranje in vse ostale vede vključene v urejanje prostora v 21. stoletju? Seveda je ob tem najprej potrebno opredeliti nekaj najbolj splošnih pojmov. Najprej se vprašajmo, kaj sploh je arhitekturna teorija? Vprašanje »Kaj nekaj je?«, se v filozofiji smatra kot ontološko vprašanje, ki ima izvor v grški besedi ontos, ki pomeni biti. Vprašanje, kaj nekaj je, pomeni vprašanje o načinu in smislu obstoja tega nekaj. A ker je arhitektura prvenstveno praksa, mar ne bi bilo bolje pustiti ta vprašanja tistim, ki so bolj kvalificirani za odgovore nanje, npr. filozofom? Arhitekti smo po definiciji pragmatični in naše vprašanje je bolj kako in kaj lahko nekaj storimo, kot zakaj. Zato se moramo vprašati, čemu služi teorija? Odgovor na prvo žogo bi lahko bil, da koncepti iz polja arhitekturne teorije najprej služijo nam samim, da si lahko razlagamo in osmišljamo svoje delo, nato pa za posredovanje vednosti naročnikom in uporabnikom, za vrednotenje in tako naprej. Revija je torej tudi medij in motiv za ukvarjanje s tem vprašanjem. Lahko rečemo tudi, da je teorija to, kar proizvajajo arhitekturni teoretiki, namreč teorije o arhitekturi, in ker ima vsak svojo različno teorijo in vsak svoje stališče, kaj teorija sploh je, nima smisla podati kakršne koli dokončne odgovore. Za nekatere je teorija pisanje o arhitekturni estetiki, o tem, kako nastane lepa hiša, za druge razmišljanje o prihodnosti arhitekture in tako naprej. A vendarle je, preden se lotimo raziskovanja, smiselno pričakovati neko vrsto definicije, kaj bo predmet in kaj način naših raziskav.

Vsaka arhitektura je utemeljena na neki obliki teorije, čeprav te teorije niso vselej zapisane ali obrazložene s strani arhitektov, saj arhitekti običajno ne čutijo potrebe, da bi, preden se lotijo projekta, zapisovali svoje misli. To počn(em)o teoretiki arhitekture, tako da so principi arhitekturnega dela včasih zapisani šele dolgo po tem, ko je delo dokončano. V poskusu definicije, kaj je arhitekturna teorija, se lahko naslonimo na raziskovalce, ki so pisali o tem. Hanno Kruft (1994) zapiše praktično definicijo arhitekturne teorije, namreč da je teorija vsak zapisan tekst o arhitekturi, tako parcialen kot z ambicijo celovitosti, ki utemeljuje arhitekturo s pomočjo estetskih kvalitet. Nessbittova (1996) pa v svoji verziji antologije arhitekturne teorije poda nekoliko širšo definicijo, ki se glasi približno takole: »V okviru discipline arhitekture je teorija diskurz, ki opisuje prakso in produkcijo arhitekture in razkriva vzgibe zanjo. Teorija se prekriva in hkrati razlikuje od arhitekturne zgodovine, ki opisuje dela iz preteklosti, pa tudi od kritike, ki je usmerjena obravnava, sodba ali interpretacija posamičnega arhitekturnega dela. Teorija predpostavlja nove rešitve, utemeljene na analizi obstoječega stanja v arhitekturi, oz. ponuja nove miselne paradigme v pristopu k oblikovanju teh rešitev. Prav usmerjenost v raziskovanje in inovacijo razlikuje teoretsko delo od zgodovine in kritike.«

Fokus raziskav oz. objav bo segal od interdisciplinarnih raziskovanj, ki se ukvarjajo z umeščanjem arhitekture in urbanizma v nepregledno realnost družbe in politike, preko konkretnih primerov dobrih praks, do sočasnega spremljanja vsakdanje prakse, ki bi jo po Yanevi (2009) lahko poimenovali etnografija projekta. Spremljanje prakse ne bo namenjeno samemu sebi, pač pa konstruktivni kritiki, ki bo spodbujala oblikovanje teoretskih izhodišč tako za poučevanje kot za arhitekturno, urbanistično, planersko ter tudi druge oblike praks.

To, da gre za spletno revijo kaže, da se ne izogibamo spremembam, ki jih je v korpus discipline in učenja vseh vključenih strok vnesla kompjuterizacija. Teh sprememb je seveda veliko in imajo različne učinke. Pomembna tema je seveda digitalizacija načinov projektiranja in s tem povezane spremembe v arhitekturni praksi in teoriji. Novost je tudi internet, kot vseobsegajoče okolje neprestane primerljivosti kompletne produkcije, teoretske in fizične. Stranski, a splošen koncept, ki se je uveljavil v stroki je t.i. semplanje, ko arhitekti nabirajo ideje iz interneta kot podobe, brez utemeljenosti v kontekstu, procesu in lokaciji. Temu nekateri rečejo globalizacija arhitekture. Internet spreminja poučevanje projektiranja, teorije in zgodovine. Nepomembni postanejo podatki in toliko pomembnejši koncepti, s pomočjo katerih študentje lahko razumejo za kaj gre. Šele, ko razumejo širšo sliko, imajo lahko kakršno koli korist od podatkov iz interneta, ti jim postanejo material, vir in spodbuda. Uporaba interneta dobi smisel, ko razvije študent zmožnost presoje, kaj pomeni določena informacija, zna prebrati njen domet, jo umestiti, jo izločiti, jo vrednotiti. Internet je kot lovišče z tisoč možnimi pleni, ko se vanj odpraviš, ne veš, kaj boš ujel in od tvoje lovske spretnosti je odvisno kako in kaj boš izsledil in si prisvojil. To lovišče je kot labirint, v katerem izbiraš poti, ki pripeljejo ali pa ne do rešitve. Teorija nas lahko oboroži s konceptualno kompetenco, s katero se lahko suvereno gibljemo po spletu, in iz tega potegnemo koristi in se izognemo nekritičnemu povzemanju in konceptualni zmedi.

Spomnim se, kako me je kot študenta jezilo, ker nisem razumel klasičnega jezika arhitekture, nisem ločil časovnih obdobij in stilov, nisem videl sintaktičnih napak v arhitekturnih delih, ker se v tistem času na ljubljanski fakulteti za arhitekturo zgodovine ni predavalo. Ta vrzel v izobrazbi je podobna, kot če glasbenik ne pozna jezika glasbe, simbolov, tehnik, kontrapunkta itd. Bolj ko se poglabljaš v jezik arhitekture, bolj spoznaš, da gre pravzaprav za eno in isto pri vseh arhitekturah vseh časov. Temeljni koncepti so že 5000 let isti, ves ta čas se arhitektura skozi nje udejanja tako v teoretskih delih kot v zgrajenem prostoru.

Interdisciplinarnost je naslednji vidik, ki določa sodobno arhitekturno realnost. Pa ne samo njo. Že v prvem arhitekturnem traktatu, ki ga je napisal rimski inženir in arhitekt Vitruvij, je omenjenih devet disciplin, ki jih mora poznati arhitekt; mora znati dobro pisati, mora biti risar, matematik, na tekočem s sodobno znanostjo, filozof, poznavalec glasbe, medicine, prava in astronomije (Vitruvius, 2009). To se zdi nemogoča zahteva za kogarkoli, vendar je treba vedeti, da Vitruvij ni pričakoval, da bi arhitekt operiral ali igral na inštrument kot profesionalec, pač pa da bi imel nekaj pojma o vseh teh področjih. Danes, v dobi specializacije, je za posameznika zelo težko podrobno poznati lastno področje, kaj šele, da bi obvladal več disciplin. Za raziskovanje v arhitekturi je običajno boljši razgledan intelektualec kot specialist. Vloga, ki se je vzpostavila v zgodovini poklica in še traja je, da je arhitekt »deklica za vse« projekta, idejni in organizacijski vodja, koordinator, tisti, ki prevzame odgovornost in zato pogosto tudi dežurni krivec, in v teh svojih vlogah bolj režiser ali koreograf kot manager ali plesalec. Trajnostnost je še en vidik, ki zahteva teoretsko obravnavo in umestitev. Dozdeva se mi, da je po eni strani precenjen in mistificiran, po drugi pa razumljen izrazito ozko in tehnicistično. Arhitektura se je vedno ubadala s temo trajnosti in trajnostnosti. Mar ni Plečnikov in Steletov koncept Arhitekture Perennis prototip trajnostnosti v arhitekturi?

Vsaka naloga je priložnost za kamenček v mozaiku raziskovanja arhitekture. Svoboda kreativnega razmišljanja in ustvarjalna imaginacija je osnova za delo, ki ima velikokrat moč, ki je večja od realne prakse projektiranja in graditve. Raziskovanje ima nešteto smeri in obrazov. A je obraz (faceta) tisti, ki mu daje smisel. Raziskovanje zaradi raziskovanja ali pa golo zbiranje in sortiranje podatkov nima zveze s kreativnim raziskovanjem, ki ustvarja inovacije in ki je vedno individualno. Ključen je kreativni akt imaginacije, ko se rodi nekaj novega. Za arhitekte v praksi so tak poligon inovacije tradicionalno natečaji. So način za raziskovanje, za ustvarjanje novih idej. Podobno je pri workshopih, ki so tema te številke in mi o njih ni treba natančneje govoriti, saj so obdelani v izčrpnih besedilih, ki sledijo. Zadnje čase so natečaji namenjeni predvsem pridobitvi dela. Arhitekti vstopajo v tekmo s ciljem, da bi zmagali in pridobili delo, ne pa da bi razvijali »korpus arhitekture«. To je pravzaprav škoda, saj je institucija z viteškim pedigrejem tako degenerirala v preračunljivo početje s profanim ciljem, kateremu se prilagodijo tudi metode. Tako se izgublja izvorna zmožnost za ustvarjanje novih pomenov in znanj. To pomeni zmanjšanje kreativnih možnosti, ki jih je imel institut natečaja (ali pa arhitekturna teorija), ki ni bil omejen s konkretnim ciljem, in je torej segal na področje »konstrukcije smiselne prihodnosti«.

Vedno me pomiri in navduši, ko zdravniki ali znanstveniki napovejo, da bodo čez 10 ali 15 let odkrili nekaj prelomnega, kakšno novo zdravilo (npr. za aids) ali rešitev matematičnega ali fizikalnega problema. Računalniki so infrastruktura za ta optimizem, podobno, kot je bila barka v egipčanskih grobovih trajekt, ki je popeljal faraona v večno življenje. Simbol barke je tudi simbol naše revije, ki naj bi kot trajekt odpirala prostore in povezovala tiste, ki imamo radi arhitekturo in teorijo. Oproščam se za avlični jezik, saj tale uvodnik pišem na barki, na morskem potovanju med arheologijo in sedanjostjo zibelke evropske civilizacije (Egej in Mala Azija). Čas se stika s horizontom, ki odpira pot razmišljanju o veličini minulih dob in potencialni prihodnosti, za katero smo odgovorni in ki ji prav tako moramo ustvariti pogoje, okvir in podlago. Arhitektura je večna barka, pa vendar se neprestano spreminja. Tudi z raziskavo dialektike odnosa med trajnostjo in spremembo se lahko konstruira smisel. Za zaključek bi rad izpostavil še en cilj, ki ga ima projekt revije. Skušali bomo vzpostaviti “common ground”, osnovo za sporazumevanje, za razvijanje jezika, s katerim bi morda lahko ubesedili smisel za prihodnost. Ta “skupna tla” predstavljajo humus, iz katerega bi lahko zrasla teorija, ki bi izoblikovala koncepte kot mentalna orodja, uporabna najprej za teorijo samo, skozi njo pa tudi za kreacijo in učenje. Zato pa se moramo podati na daljne in negotove poti v neznano, tvegati, da nas bodo doma ob vrnitvi sprejeli kot tujce, potiskati meje znanega in odkrivati nova neraziskana področja, da bi se lahko vrnili z novimi spoznanji, ki bodo odpirala nove plasti ustvarjanja smisla, veličine in lepote.
 
Viri in literatura:
Kruft, H.-W. (1994). A History of Architectural Theory From Vitruvius to the Present (translated by Taylor, R., Callander, E., Wood, A.). London: Zwemmer; Princeton: Architectural Press.
Nesbitt, K. (ur.) (1996). Theorizing a New Agenda for Architecture: An Anthology of Architectural Theory 1965-1995. New York: Princeton Architectural Press.
Vitruvius P. (2009). O arhitekturi (prevod Fedja Košir). Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo.
Yaneva A. (2009). Made by the Office for Metropolitan Architecture: An Ethnography of Design. Rotterdam: 010 Publishers.

Mojca Golobič: Le v ustvarjalnosti je prihodnost varstva krajine

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Slovenija
Za Francesca Petrarko, ki velja za »ustvarjalca« pojma krajina, je ta pomenila predvsem duhovno izkušnjo. Skoraj pol tisočletja pozneje je Alexander von Humboldt na krajino gledal predvsem kot na objekt znanstvenega raziskovanja. Danes je krajina predmet zanimanja številnih različnih strok ter meddisciplinarnih pristopov. Evropska konvencija o krajini v njej vidi pomembno sestavino kulturnih, ekoloških in družbenih procesov ter vir gospodarskih dejavnosti (Council of Europe, 2000). S pospešenim tempom spreminjanja krajine, za katerega je zaslužen predvsem človek, pa smo v njej začeli videti predvsem nekaj ogroženega, vrednoto, ki jo je treba zavarovati. Izguba krajinske in biotske raznovrstnosti, zaraščanje kmetijskih zemljišč, fragmentacija krajine, razpršena poselitev … so pojavi, ki po prevladujoči strokovni in politični oceni ogrožajo krajino (Dejeant-Pons, 2005; Palang et al., 2006; Council of Europe, 2000; Antrop, 2005). Tako je krajina, ki je bila v preteklosti predvsem vir in inspiracija za človekov razvoj, postala razlog za omejevanje svobode pri uresničevanju razvojnih zamisli.

Za Francesca Petrarko, ki velja za »ustvarjalca« pojma krajina, je ta pomenila predvsem duhovno izkušnjo. Skoraj pol tisočletja pozneje je Alexander von Humboldt na krajino gledal predvsem kot na objekt znanstvenega raziskovanja. Danes je krajina predmet zanimanja številnih različnih strok ter meddisciplinarnih pristopov. Evropska konvencija o krajini v njej vidi pomembno sestavino kulturnih, ekoloških in družbenih procesov ter vir gospodarskih dejavnosti (Council of Europe, 2000). S pospešenim tempom spreminjanja krajine, za katerega je zaslužen predvsem človek, pa smo v njej začeli videti predvsem nekaj ogroženega, vrednoto, ki jo je treba zavarovati. Izguba krajinske in biotske raznovrstnosti, zaraščanje kmetijskih zemljišč, fragmentacija krajine, razpršena poselitev … so pojavi, ki po prevladujoči strokovni in politični oceni ogrožajo krajino (Dejeant-Pons, 2005; Palang et al., 2006; Council of Europe, 2000; Antrop, 2005). Tako je krajina, ki je bila v preteklosti predvsem vir in inspiracija za človekov razvoj, postala razlog za omejevanje svobode pri uresničevanju razvojnih zamisli.

Sodobni procesi spreminjanja krajin so posledica naravnih in družbenih dejavnikov, ki so med seboj v zapletenih odnosih in se odvijajo v dokaj nepredvidljivi dinamiki. Odziv družbe na kompleksnost in negotovost v krajini pa je prevladujoče standardizacijski. Tako si ljudje pač olajšamo delovanje v svetu, ki je prezapleten, da bi ga lahko obvladovali na holističen način: ustvarjamo tipologije, klasificiramo, postavljamo standarde in normative. Vse to so dobrodošla orodja in učinkovito delujejo zlasti v primerih, ko imamo opraviti s problemi, ki so si med seboj zelo podobni. Prostor pa ni tak. Vsak njegov delček ima svojo zgradbo, svoje posebne značilnosti in zgodovino. To drži že v pogledu naravnogeografskih lastnosti, če pa dodamo še načine, kako ga je (pre)oblikoval človek in kako ga ta uporablja, čuti, razume, koliko in katere skupine ga uporabljajo, pa je prav zares nemogoče primerjati en prostorski problem z drugim. Za neenostavne probleme torej uporabljamo poenostavljene rešitve. Krajina postane vodozbirno porečje, kmetijsko zemljišče, gozd ali habitat. Prostor upravljamo tako, kot da ga je mogoče glede na neko prevladujočo značilnost v krajini (voda, gozd, narava) razdeliti med posamezne »lastnike«, ki imajo nato skoraj neomejeno pravico z njim gospodariti in ostalim uporabnikom postavljati pravila »od zgoraj navzdol« in s svojega ozkega sektorskega gledišča. Povprečna slovenska občina ima danes v svojem prostoru opraviti z vsaj pol ducata takimi upravljavci, katerih zahteve so bolj ali manj stroge, predvsem pa z malo občutka za značilnosti konkretnega prostora, še toliko manj pa za potrebe ljudi, ki v njem živijo ali ustvarjajo. Takšni pristopi črpajo svojo legitimnost tudi iz vsesplošnega prepričanja, da je treba v odločanje pripeljati »več stroke (znanja) in manj politike«, saj naj bi bila prva – v nasprotju s slednjo – objektivna, nepristranska in neomadeževana s korupcijskimi in podobnimi grehi. Tehnokratizacija odločanja o ravnanju s krajino vodi v »logično napako«, ko iz ugotovitev o stanju v prostoru skušamo neposredno izpeljati, kaj je v njem tudi najbolje početi, iz dejstev torej izpeljujemo »najstva«. Rezultati pa niso prav prepričljivi, kar nam kaže tudi stanje v prostoru. V praksi je namreč zelo malo napak storjenih zaradi pomanjkanja znanja, več pa zaradi zlorabe ravnotežja moči med stroko, politiko in javnostjo v procesih odločanja. Diagnoza za stanje v urejanju prostora bi lahko bila, da varujemo celo preveč zavzeto, a ne tistega, kar je v krajini vredno in ogroženo, temveč predvsem vpliv in družbeno moč institucije oziroma stroke, ki ji pripadamo. Na ta način zaradi varstva krajine ne omejujemo le človekovega razvoja, temveč tudi njegovo ustvarjalnost.

Kako torej preseči ta togi, statični in vase zaprti krog neuspešnih varstvenih prizadevanj, ki ne samo, da ovirajo razvoj (kar morda niti ni vedno slabo), ampak so tudi neučinkovita v svojem osnovnem, varstvenem poslanstvu? Odgovor je prav v ustvarjalnosti, ki ji v sedanji ureditvi ostaja zelo malo prostora. Ustvarjalnost v varstvu namreč ni preveč dobrodošla, saj njeno (preveč) dobesedno razumevanje namiguje, da je treba ustvariti nekaj novega, otipljivega, gradnja pa je varstvu po definiciji nasprotna. Vendar pa krajine, ki je po svoji naravi dinamična, sploh ni mogoče varovati drugače kot ustvarjalno; z iskanjem takšnih rešitev, ki bodo za želeni cilj kar najbolj ustrezne, obenem pa čim manj obremenjujoče za druge uporabnike prostora in predvsem za naravo. Zlasti v primeru narave, ki svojih interesov ne more izraziti in braniti, smo, kakor pravi etik Taylor, zavezani iskati čim manj škodljive načine svojega bivanja v krajini (Taylor, 1986). Sylvia Crowe je dejavnost krajinskih arhitektov že leta 1969 opisala kot ustvarjalno varstvo (Crowe, 1969), kar je eno od osnovnih vodil stroke tudi danes. Ustvarjalnost seveda potrebuje nekaj svobode, prostora in zavzetosti, ki se običajno ne porodi v birokratsko-tehnokratskih glavah, temveč v ljudeh, ki s prostorom živijo, ga razumejo v vsej njegovi zapletenosti in vidijo čez meje svoje stroke in lastnega interesa. Participativni pristopi danes v urejanju prostora niso več izjema. Tudi v slovenski praksi ne manjka (dobrih in manj dobrih) primerov iskanja rešitev, ki temeljijo na vključevanju različnih skupin uporabnikov v procese odločanja. Pravih učinkov pa ni videti. Razlogov je veliko. Primerov zgledne participacije je v resnici precej manj, kot jih nosi tako »nalepko«. Večina se jih namreč zatakne nekje med obveščanjem in posvetovanjem in ne dosežejo partnerske ali celo odločevalske vloge javnosti (merjeno po lestvici participacije Sue Arnstein, 1969). Po drugi strani tudi »javnosti« ne bi smeli videti preveč idealizirano, njeni predlogi pogosto temeljijo na pomanjkljivem strokovnem znanju in nepreverjenih predpostavkah, iskanje soglasja je zapleteno, postopki so dolgi. Še največja težava pa je v legitimnosti interesov, ki jim v participativnih postopkih uspe uveljaviti svoje predloge: koga zares predstavljajo, kdo preverja, kaj njihovi predlogi pomenijo v razmerju do javnega interesa? Kdo se pod sprejete odločitve podpiše, kdo zanje odgovarja in kako? Zaradi vsega naštetega participacija največkrat ostaja v okvirih formalno urejenih razgrnitev prostorskih načrtov in razprav. Vključevanje predlogov javnosti v rešitve pa je opazno kvečjemu pri pobudah za spremembo prostorskih planov, kar v praksi pomeni, da se Franckin travnik spremeni v parcelo s hišo za sina. Tudi tukaj torej prostora za ustvarjalnost ne ostane veliko.

Primer, ki ga na kratko predstavim v nadaljevanju, kaže, da je za vključevanje krajine v kulturne, ekološke in družbenoekonomske procese, kar je cilj Evropske konvencije o krajini, treba preseči sektorsko varstvene mehanizme. Varstvo najboljših kmetijskih zemljišč ali Natura 2000 ne more obuditi opustelih Kočevarskih vasi, ki jih je nekoč v 177 vaseh naseljevalo 28.000 pripadnikov nemške narodne skupnosti Kočevarjev, danes pa tam ne živi nihče več. Zidovi stavb so skorajda izginili, ostale so le ruševine vodnjakov, sledi teras v pobočjih in kot najbolj trdoživi pomniki v prostoru: sadna drevesa in toponimi. Naloge so se lotili študenti krajinske arhitekture, njihove rešitve pa vključujejo lokacije in predloge za razvoj kmetijstva, načrte za dve ekovasi, turistično in lokalno oskrbno središče, ter načrt prenove območja nekdanje žage Rog. Predlagali so tudi, kako vse te lokacije med seboj povezati s pohodnimi in kolesarskimi potmi ter kako celotno tematiko ustrezno predstaviti. Na zapleteni problem so gledali zunaj meja posameznih strok, se učili od prostora in ljudi, ki v njem živijo, bili ustvarjalni in razvili predloge, ki omogočajo prostoru vdahniti novo življenje v skladu z naravo, z duhom zgodovine in obenem s potrebami sodobnega človeka. Takšni, študentski projekti seveda ne morejo biti alternativa dogajanju v »resničnem svetu«. Vendar pa (tudi) na tak način vzgajamo generacije, ki bodo morda bolje razumele kompleksnost prostora, ne le v njegovi fizični, temveč predvsem družbeni razsežnosti, ter znale uporabiti ustvarjalnost pri njegovem urejanju. S tem ko se študenti lotevajo resničnih primerov, se ne učijo le oni, ampak tudi vsi drugi, ki smo v proces vpleteni: župani, občinski svetniki in uradniki, sodelavci strokovnih institucij, prebivalci in učitelji. To je morda sicer dolgotrajna, a vendarle zanesljiva in dolgoročno uspešna pot naprej.
 
Viri in literatura:
Antrop, M. (2005). Why landscapes of the past are important for the future. Landscape and urban planning 70 (1–2), Page 21–34.
Arnstein, S. (1969). A ladder of citizen participation. Journal of the American Institute of Planners, 35, 4, Page 216–224.
Council of Europe, European Landscape Convention (2000).
Crowe, S., (1969). Landscape Planning, a Policy for an Overcrowded World. Volume 21 of IUCN Publications: Supplementary papers, International Union for Conservation of Nature and Natural Resources.
Déjeant-Pons, M. (2005). The implementation of the European Landscape. Accessed on: http://www.visualdiversity.net.
Palang, H., Printsman, A., Konkoly Gyuro, E., Urbanc, M., Skowronek, E., Woloszyn, W. (2006). The forgotten rural landscapes of Central and Eastern Europe. Landscape Ecology 21 (3), pp. 347–357.
Taylor, P. W. (1986). Respect for nature. A theory of environmental ethics. Princeton University Press.

Razprava

Maurizio Bradaschia: Teorija in praksa v arhitekturi, refleksija

Univerza v Trstu, Arhitektura, Italija
The theoretical analysis is that complex and deep plot that links the technical, artistic and critical activities of each architect (not always present at the same time) to his vision of the world. The term 1 derives from the greek theory theorein which means contemplate, look at, see, observe, attend an event. But, also, meditate, judge, compare, investigate. And all this has, as a synthesis, which result, certainly a choice (of meanings, values, positions). Choosing is itself a projection, a project forward its position, it means somehow design. Therefore make a theoretical reflection, investigate theoretically, is nothing more than a meta-design action. Different, within common choices, the results of theoretical reflection and flow in built-up areas (in the »practice«,2 in the practical application) for each author, more or less authoritative. Different, also and above all, because of any particular historical era.

Any theory in architecture influenced, as in every field of human trials, the events that characterize its time. It is the zeitgeist of each era that influences, guides, »builds« theories and approaches that will inevitably bring with them a wealth of experience, emotions, multidisciplinary influences. A successful project must not only respond effectively to the specific issues that have requested it: desires of the customer relationship with the context, specific local and contingent, but also to the fundamental questions, to their own instances of his era. Architecture, as known, it always has an absolute value because the value is not something that belongs to the form itself, but to the form as a response to some questions3. Questions, moreover, that are not strictly disciplinary but which are widely interdisciplinary4. It is above all the great movements of thought to impose, in some way, lines of research, especially in architecture (for the long time necessary for its realization / implementation), is explicit in subsequent decades.

So it was for the modern movement, born after the end of the great empires, in the affirmation of new social classes, permeated by an unquestionable faith in progress, in science and mechanics. And so it was for all the other »movements« of the last century and the beginning of the current one. Theoretical research in literary and philosophical contexts have led to the emergence of postmodernism, deconstructionism: how not to think of the writings of Jacques Derrida and Gilles Deleuze to better understand Peter Eisenman, Daniel Libeskind, Zaha Hadid, a certain period, to the works of Claes Oldenburg to understand Frank O. Gehry, Zygmunt Baumann to analyze the Senday Mediatheque by Toyo Ito, or Paul Virilio, Marc Augé, and many other authors who have been the basis of many theories of the contemporary. Similarly, it is useful to relate to Sigmund Freud, Karl Kraus, Peter Altenderg (writer), Arnold Shoenberg5 (composer and painter), Ludwig Wittgenstein (philosopher devoted himself to architecture), Gustav Mahler, Arthur Schnitzler, Gustav Klimt to better understand Loos or other contemporary authors.

In every age, is known, it would trigger deep relationships between critical design, theory, in each other's perspectives with implications that affect the great movements of thought typical of a particular historical period: these paradigms serve as guides to scientific research and to any type of research, including the theoretical and design in architecture. But, beyond these considerations perhaps discounted, it seems interesting to dwell on how the individual theories, the individual theoretical investigations have also characterized, more or less, the work, the architecture built by some authors. If, for example, it is the big match in the work of Mies and / or Hannes Meyer than theorized: »build, for Mies, was nothing but build, follow the technique with extreme caution« and »build was a problem of knowledge« to Meyer, the same cannot be said for some of the contemporary authors like Greg Lynn, where, according to the writer, to sophisticated architectural theories have not paid equally sophisticated architectural results (the case of the Presbyterian Church of New York is the most example: a building far from representative of the theories of the author expresses himself in a sort of replica of absolutely superior rationalist experiments) or, even, and similarly, the theories of some interest on the architecture of »hypersurface« disclosed by the Columbia University by Stephen Perrella at the end of the nineties, which did not produce buildings of large-scale but small size production objects. It is clear that the end of the last century in the theoretical architecture (especially comparing it with that of the full nine hundred) has gradually become more hybrid and fragmented (as well as in many other disciplines), operating a form of reflection and language of the doubt and withdrawing (son of nihilism proliferating and thought weak due no doubt to the influence of authors such as Gianni Vattimo). The theory, in architecture, has become the order of 900, the preferred form of expression, probably because the architects have started to produce little (and they were, after all, little capable of producing »buildings«), and because the center of the discussion was the written text (the project design or the literary text). In the main schools of architecture (a phenomenon prevalent in Italy) was taught much more architectural culture that architecture itself, and the theme of reflection was really centered on the project, on designed architecture.

It is no coincidence that the major newspapers »educated« people (mainly Italian ones) have paid, at the end of 900, large and more attention to the fantastic architectural drawings of Franco Purini, Massimo Scolari, Arduino Cantafora, rather than the architecture that were realized. And it was the same Purini stating that, after all, the architecture is exhausted into the project design, and the work accomplished, realized, was nothing more than a mediation between the architect, enterprise, client, economic parameters, etc. Indeed, that architecture in its realization, was distorted. However already the first author's works: the House of the Pharmacist or the square of Gibellina show excellent compatibility between the architecture and design of the Opera made. Purini takes the justification of his works, characterized by a strong theoretical coherence and style, right from the design, the Representation of Architecture. The »House of the Pharmacist« in Gibellina, with its four sides are all different from each other due to the context, focus on the subject matter: the architecture is what has been previously shown (and therefore, the author theorized, or even, theoretically experienced before). The architecture for Purini, led its design, which is a research tool through its graphical complexity, placed beyond the typical function of the architecture and the design in which it is to justify the architecture and not vice versa. Purini6 as the first Aldo Rossi7 at the bottom is written proponent of architecture rather than built. And it also links him to one of the leading contemporary architects (the second largest writer) Peter Eisenman. Interestingly, in this regard, to retrace the text (and drawings) CHORA L WORKS of Jacques Derrida and Peter Eisenman published by Monacelli Press by Jeffrey Kipnis and Thomas Leeser. In this text, as in the numerous writings, it is clear the close relationship that exists - for Eisenman, between theory and design, between theories and projects, in all the different phases of his work: in the first case numbered sequentially, where the experimental geometry regulates and governs the space (much more than they do other components such as the needs of the user, or the light ..., ... or other components of the project), architecture flows from the Rebstock Park in Frankfurt at the Max Reinhardt in Berlin (designed the routes of aircraft flying over the city), or the Theatre of Bruges, drawn from the diagrams of the tides.

Theoretical experiments that manifest physically in the architecture of Santiago de Compostela, making the project look like, assimilating the project to the land it occupies. And certainly not less important than the contemporary theoretical reflections of Robert Venturi shown in the famous text Learning from Las Vegas and Complexity and Contraddiction in Architecture at the base of the majority of 80s post modernists, certainly founding of architecture of the same Venturi and other famous authors such as Leon Krier and Michael Graves8. Or Delirious New York and SMLXL for Rem Koolhaas and KM3 for MVRDV, affirming principles and theories in the experimental design and then applied in professional practice.

Different position than others, of that »trend« that could be ascribed to an experimental neo-rationalism Mediterranean. And the case of authors such as Alberto Campo Baeza, Henri Ciriani, Joao Luís Carrilho da Graça, Eduardo Souto de Moura for which the architecture is and remains the subtle play of forms under light, a kind of poetry made where the Man is at the center of the Architecture and emotions continue to animate and characterize theoretical approaches and works. They are, after all, among the authors of contemporary poetry, for which the transmission architecture is implemented through the universality of the works constructed. For whom, that is, despite the debt to the ideas (the project, each project was born from ideas to become idea built), it is in practice, which is expressed in the built architecture. They are (to use the words of Campo Baeza, but I believe that also applies to the other), the authors of »essentiality« of »more with less«, the poets manufacturers architectures that have »their origin in the Idea, in Light the first material, Space willingness to get more with less«.

But to return briefly to the discourse on the »Design Architecture« (which I consider central to developments nowadays), to remember that in this scene he saw leave the point of view from the »build« to the »design« or better the »draw«, typical of historicism (at the bottom of the Portoghesi’s Strada Novissima - The Venice Biennale underpinned by the presence of the past - had brought back the Beaux Art experience in Architecture), the seventies and eighties, this attitude has developed mainly as a result from deconstructivism / deconstructionism in the eighties-nineties - both debtors of linguistic theory from structuralism to post-structuralism. And as, subsequently, and to date, it is highlighted a kind of multiplication-pluralization-differentiation of viewpoints, reflections from the same fragmentation and instability. The frequent overlap between the subject and body has developed to date a wide proliferation theory emerging in every form of discourse increasingly blurring the boundaries between theory, criticism and project-is the case mentioned by Peter Eisenman, but it is also the case of Bernard Tschumi, in its stress (in Architecture and Disjunction) the inescapable need to rethink the limits of architecture to »bring the architecture to the limits,« or Wolf Prix, - how not to think of the UFA Cinema in Dresden, to the experimentation California designed or implemented within the models, or even to the »heart« of the Biennale by Aaron Betsky and the latest BMW WELT, a building wonderfully catastrophic, a terrible »whirlwind« into the ground to become paradoxically solid architecture.

The theory has become more and more, for architects, a stage, a thought designing and drawing, as well as speaking, writing, teaching.

The theory is today, on the one hand, together represented by projects and thoughts of every architect, from his writings, reflections and experiences that lead each author, consciously, to produce arguments, objects, architecture, projected, to paraphrase the Angel History of Walter Benjamin, towards the future and on the other the »theory« seems to have been devoid of its foundation and its weight by a new »environmental syndrome«, as he called Pierluigi Nicolin, which has opened new avenues suspended between ethics and aesthetics, inaugurated, probably, with the Biennale of Fuksas in 2000.
 
Viri in literatura:
1. The term theory (from the greek Θεωρεω theoréo »look, I observe«, composed by Θεα Thea, »goddess« and σραω horao, »I see«) implies, in common language, an idea born on the basis of some assumptions, conjecture, speculation or theory, even abstract than reality. In science, a theory is a set of interconnected assumptions, statements and propositions in order to explain natural phenomena in general or, more generally, to formulate systematically the principles of a scientific discipline. In physics, the term theory typically indicates a complex mathematical equations derived from a small set of basic principles, able to predict the outcome of experiments in a certain category of physical systems. One example is the »electromagnetic theory«, which is usually taken as synonymous with classical electromagnetism, the results of which can be derived from Maxwell's equations. The theoretical term, when used to describe a certain phenomenon, which often implies that a particular result was predicted by a theory but has not yet been observed or experimentally confirmed. For example, until recently, the holes blacks were considered theoretical. It is not unusual in the history of physics that a theory makes predictions then confirmed by experiments.
2. S practice. f. [from the Gr. Πρααξζς 'action, course of action, der. Πρασσϖ to 'do'].
1. In general, the practical activity, esp. as opposed to theoretical or speculative activity. In common parlance: a. The exercise of an activity, a profession, an art, and all of the rules that govern it: the p. medical, legal, journalistic. b. Proceed as usual, customary in a particular activity, esp. with reference to activities governed only by general rules and incomplete, not codified in a law or a regulation: p. administrative, p. Constitutional p. parliamentary p. protocol, follow the p., comply with p., is p. Current, in these cases, follow the hierarchical order.
3. cf. the well-known aphorism of Ludwig Mies van der Rohe on the form: »The shape is really a purpose? It is rather the result of the process of giving shape? It is not essential to the process? A small change in the terms does not result in a different outcome? Another form? I do not object to the form, but form only, as its purpose. I do this on the basis of a series of experiences and beliefs derived from these. The form aims always leads to formalism.«
4. It seems to me fundamental reflect on the fact that, in the Bauhaus, Walter Gropius tackles the subject of renewed unity of the arts, fostering the encounter between the emerging avant-garde (Klee, Kandinsky, Theo Van Doesburg), a »new theoretical synthesis«, linking the needs of industrial production to the total renovation of the environment »from the spoon to the city«. Gropius wanted to involve the most advanced of the modern, rationalist component from the neo-expressionist.
5. Interestingly, in this regard, re-read some of the same considerations Schoenberg on scientific research: »It 's our duty to meditate continually on the causes of each artistic result, without ceasing to start from the beginning, always watching and always looking for our order, considering how data elements only the phenomena, the artistic facts, which can be held stable at greater right of every famous speech about art.
Because we know for sure, we will have the right to call »science« what we know of them. Observe a series of works, classify them according to some common characteristics, deduce the laws. That's right, if only for the fact that there are no other possibilities. These laws are true for the works seen up to that point, they can no longer be so for future works.«
6. With the exception of the period of maturity where more professional opportunities and especially the advent of digital fundamentally alter the approach to the project.
7. Until the early 80s Rossi writes about architecture much more than projects; Autobiography scientific public in 1981. In this work the author, »in discrete disorder«, brings back memories, objects, places, forms, notes on literature, quotes, lights and tries to retrace things or impressions, describe, or look for a way to describe. He says himself: »I thought, in this book, to analyze my projects and my writings, my work, in a continuous sequence, including them, explaining them and at the same time redesigning them. But still I have seen how, writing about all this, you create another project that has something unpredictable and unexpected.«
8. The seven dwarfs used by Graves as Caryatids are the extreme theories expressed by Venturi in Learning from Las Vegas.

Članki

Christian Suau:
MINIMALNA PRAVILA IGRE: Okoljsko primerna zasnova in nizkotehnološka izdelava v birojih
Creative Commons License IU/CG, 1/2013, 34-39. http://dx.doi.org/10.15292/IU-CG.2013.01.034-039

Živa Deu:
VLOGA IN POMEN DELAVNIC V RAZVOJNEM VAROVANJU DEDIŠČINE
Creative Commons License IU/CG, 1/2013, 40-45. http://dx.doi.org/10.15292/IU-CG.2013.01.040-045

Saja Kosanović, Branislav Folić:
ZELENE VSEBINE V ARHITEKTURNIH UČNIH NAČRTIH – OBSEG IN VSEBINA
Creative Commons License IU/CG, 1/2013, 60-67. http://dx.doi.org/10.15292/IU-CG.2013.01.060-067

Projekti, delavnice, natečaji in predstavitve

PROJEKTI
Tigr - trajnostno in inovativno gradbeništvo: razvoj koncepta stavbe UDK 69:502.131.1 stran 108
ATRIUM – Arhitektura totalitarnih režimov dvajsetega stoletja v upravljanju mest UDK 72.036 stran 110
Preoblikovanje študijskega programa Arhitektura v enoviti integrirani magistrski program
v skladu s standardi eu (raziskave), 530440-tempus-1-2012-me-tempus-jpcr
UDK stran 112
DELAVNICE
arhitekturne, urbanistične in planerske delavnice stran 114-176
NATEČAJI
Lafayette: vizija mestnega središča stran 180
SIMBOL - oblikovanje znaka različnih aktivnosti stran 182
PREDSTAVITVE
Pametni urbanizem: inovativni pristopi k urbanističnemu načrtovanju in oblikovanju stran 186
Mednarodni simpozij o kulturni dediščini in pravnih vprašanjih: Mednarodni pravni
standardi varstva kulturne dediščine v obdobju gospodarske recesije in orodja za varovanje standardov varstva
stran 188


CELOTNA REVIJA
PDF datoteka - 11.86M